Stranger Than Fiction

##  Boj se ljudi, ki jih ne moreš ne vikat ne tikat.  ##

0%

0%

>>

Poznam par lepih ljudi

Poklonijo mi trenutek

Dotaknem se neskončnosti

Obljubim jim danes

Zahrepenim po jutri

Nov dan prihaja

Prišli bodo v moje veselje

Napolnili bodo moj obraz

V vrtu naslade bodo zaplavali

Goli v iskreni lepoti

Moj vrt bo bujen in zalit

Kot nekoč

>

Poznam par lepih ljudi

Čast je deliti cigaretni dim

Vredno je ubiti čas

Dragoceni so večerni žarki

Prekajena soba kriči po še

Moj robec si zaželi potešitve

Zajokam po otroškosti

>

Poznam par lepih ljudi

Ko odidem na ekvator

Jih odnesem s sabo

Kajti samo par lepih ljudi poznam

>>

jasna vedno jasna

>>

0%

0%

the heavy leaves stirring

at midnight;

a black figure rushing through the forest,

his head turned

to see a black wolf.

the sweat coming down the face

as the howling wind tore at his face.

a feeling. he knew.

she was coming to get him.

still running madly he turned and…

…boom! into the tree.

he fell into the mud, the dirt

seeping into his body. there was

nothing he could do.

she was coming down at him!

the strong and rough hands pulled

him up in the sky

and onto her shoulder.

the helpless feeling again

rushed through his mind.

countless minutes passed

through the Oblivion,

where skulls and corpses were staring

he could see her white gown

and her muddy feet.

the atmosphere was something he

could not bear

(hey! but what could he do?!)

until the heart

squeezed by the fear

began to breathe again.

they passed through the pool

from the misty shadowlands

into the care-free, sky-blue,

flowered, honeyed, beed countrylands.

he let out a sigh to see no wolf

(or in disguise)

but blue-rounded eyes

(and mouths) to point happiness.

where was he?

probably dazed by the sweet smells

of hers he forgot to ask for the map!

"because she’s killing me!" he thought.

alas!

they journeyed here to

see the fruits of cupid’s arrow

beware! too late!

he was shot dead through the

heart.

by the cupid’s arrow!

….

anubis  

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%

Bil je že mrak, ko se je odpravil na zabavo. Ulične svetilke so kot zaspani, enonogi Kiklopi zehale k življenju, on pa je sam stopal po ulici. Nikjer nikogar, le njegovi kratki krčeviti koraki, ki so odzvanjali v prazno neskončnost. Ni točno vedel, zakaj se podaja med ljudi. Ni si znal razložiti, kaj je iskal med njimi. Preprosto šel je, ni si znal pomagati, pa čeprav bo s tem spet izgubil samo on. Letos spet.

Nekje v daljavi je nekaj zaslišal. V zamolkih sunkih je do njega prihajal obupan lajež lačnega psa. Slišim te, prijatelj, si je rekel. Tudi jaz sem lačen. Hrepenel je po človeški meri razuma in radovednosti, a je vedno znova ostal praznih rok. Popisani listi svojega notranjega, nemirnega izbruha, ki jih je v dobri veri kazal bolščečim brezobličnim obrazom, so se vsakič spremenili v prah in nepovratno padli na neplodna tla. Zgrudil se je na kolena, da bi postrgal skupaj zoglenele ostanke, ko so ga kot drveči vlak pregazili spomini. In spet se je počutil kot otrok. Slišim te, prijatelj. Tu sem. Vsaj jaz te slišim.

In zdaj se je odpravljal na zabavo. Zabavo, na kateri se bodo zabavali vsi, razen njega. Ljudje mu bodo stiskali roko, mu dajali enega, dva, tri poljube, ga trepljali po rami, mu v kozarec nalivali grenko pijačo, njihove besede se bodo kot sladki sirup vpijale v njegovo presušeno telo, toda nič od tega ga ne bo odžejalo. Ne, počutil se bo še bolj praznega. Kot izdolbena lutka, ki jo v izložbi na hitro ošvrkneš, zanimajo pa te le listki s ceno. Svet se vrti, pa če si ali če te ni. Vem, težko je, če si, je rekel prijatelju psu. Še težje je, če si, pa te ni.

Ta misel ga je za hip ustavila in zagledal je klopco. Ko je sedel nanjo, je čutil olajšanje. Nekaj je v njem popustilo. Ne gre na zabavo. Ponovil si je, ne grem na zabavo. Zasmejal se je kot otrok in prvič je v resnici zaslišal svoj glas. Zdel se mu je toliko življenjski kot klic na pomoč psa, ki ga je od daleč pozdravljal. Še sam ni vedel, kaj ga je zadelo, toda prišlo je s tako silo, kot tisti vlak, ki se je vedno znova vračal iz otroštva. Dolgo je blodil po hodnikih življenja, kjer ni iskal zasilnih izhodov, le vrata, ki bi se mu zaloputnila v nos, da bi začutil bolečino, ki se mu je nabirala. In bi ga povlekla iz tega vrtinca nesmiselnih enostranskih odnosov, ki tako zaznamujejo dušo. Še enkrat se je zasmejal, da bi slišal svoj glas. Vsi hočemo biti piloti, prijatelj moj pravi. Toda nihče ne bi rad pilotiral lastnega letala.

Ne, ne bo se odpravil na zabavo. Letos bo minila brez njega. Saj, ko je dobro pomislil, je minila brez njega vsako leto. Iztekla se je brez njega in njih, le da se ostali tako trmasto trudijo, da bi bili. Padla je noč, luči so žarele, vse je bilo pripravljeno na novo rojstvo hahljajočih se hord, ki se bodo objemale, hihitale, veselile, si točile omamo in pile pozabo. On pa je vstal in se počasi vrnil domov. Ko je prvič zares vdihnil, si je rekel, čisto vseeno je, če si ali če te ni.

anubis, 2008  

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%

Gledaš me

Z očali brez isti kurac

Motiš me

Sem blond pička?

V mrzlih očeh iščeš toplino

Lažem?

V toplih nočeh iščeš še ne ohlajeno telo

Blefiram?

V glasbi iščeš zapoznele odgovore

Igram?

Sem oblačna meglena toplotno inverzna

Sem njegova njihova njena

Sem tvoja

Nemogoča misija

Buljiš malo bolj pijano

Se izdajam razgaljam manjšam?

Si za en šah?

Če izgubiš

Greva lahko na ping pong

Bi rad dobil to partijo?

Nikoli ni bila jasna

Je pripomnil mimoidioči

…………………

Mečem na koš priložnosti

Devetkrat klavrno falim

Potem pa v prvo zadanem

Pripravljam se na finale otroške lige

Trenerji so pijanci, spolni nadlegovalci, računovodje

Oborožila se bom s smelostjo

In jih pometala z igrišča

Streetfighterka sem veš

Ne razumejo samo norci otroci umetniki

………………….

V peskovniku te ne videvam več

V sanatorij ne prideš mimo vratarja

Na umetnost mečeš luč

Lahko bi bila bolj jasna

Je rekel tisti

Ki se je ustavil

………………….

………………….

jasna - tvoj glas je kot otožno čelo…

………………….

0%

0%

˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘

Raziskovanje zunanjega sveta ne more biti nikoli tako boleče in težko kot raziskovanje notranjega sveta.

˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘˘

anubis, 2008

0%

0%

Odšel je,

nihče ni vedel, kam,

sam,

govorili so, da je bolan,

neprespan vsakdan

je zrasel čez krošnje,

vedel ni nihče,

če hoče tam tudi ostati,

zaspati sam…

–

Prišel je,

nihče ni vedel, kdaj,

zakaj,

govorili so, da je rešen,

potešen namen

je napolnil reke,

vedel ni nihče,

če hoče tu tudi ostati

in zaspati…

–

Ne,

nihče ni vedel,

ko je odšel, je prišel,

ne da bi zaspal,

je pa sanjal o krošnjah

in rjovečih rekah,

ki so se mu pretakale po telesu,

pa tega opazil

ni nihče.

–

anubis, 2008

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%

V vzporednih vesoljih je vse lepo. Včasih, na trenutke, ko se dotakneta, pride do eksplozije, do ognjemeta veličastnih oblik. Ampak samo včasih.

Drugače sta vesolji narazen, privezani na vrvici, nihata sem in tja. Po prostoru, ki je prazen. Poln zvezd, ki ne pomenijo veliko. So le svetleč, droben prah, ki kaže pot do zgodb o tistih malih palčkih, ki ne govorijo, ne slišijo, ne pojejo, samo gledajo se z modro svetlobo, ki je pravzaprav rjava, če pogledaš daleč iz drugega vesolja, ki plava v popolnih gibih.

Praviš, da te je našel, a vseeno padaš kot pero proti tlom, ki spominjajo na puhasto listje, ki ti ga je postlal v najlepši nameri po vesoljni toplini.

Če nameravaš ga poljubiti, si je mislil, ko je gledal v nebo, to stori, da bo čutil tisti zvezdni prah, s katerim se je vredno posuti, ne da bi pri tem padel v črno luknjo brezvladja, po katerem je tako neumno hrepenel!

Vzporedna vesolja so čudna reč. Obstajajo, ko ne obstajajo za druge, ko drugi sprevidijo, ne obstajajo zate. Zato vzporedna vesolja nihajo na vrvici. Nihajo sem in tja po praznem prostoru. Dokler se ne dotaknejo. Takrat morda se usuje kakšen prah, pade skozenj kakšna zvezdica, ki zmedeno pristane na tistem puhastem listju, ki ti ga je postlal v najlepši nameri po vesoljni toplini.

V vzporednih vesoljih je vse lepo, praviš. Včasih, na trenutke, ko se dotakneta, pride do izmenjave misli, palčki se gledajo z modro svetlobo, ki je v drugem vesolju rjava, toda ko se dotakneta, je to eno in isto, le pot postane prava.

Ja, je rekel. V vzporednih vesoljih je lepo. Toda še lepše je, ko se dotakneta.

anubis, 2008  

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%

Ko ne veš,
kaj bi,
prisluhni tišini.
Odpre se svet
prežet z mavrično reko
okusov.

Ti že veš,
saj mi mahaš,
ne vidim, zavrti pa me,
da bi skočil v strugo,
dvignil roke
in objel osamljeno zvezdo.

anubis, 2008

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%

“Zakaj ne spoštuješ moje tišine?” Pogledala ga je kot sestradana volkulja, toda pogled se je zamrznil nekje na pol poti.

 
On je zrl predse, videl pa je le obrise besed, ki so se očitajoče risali proti stropu. Zlogi so zanihali v pajkovi mreži, ki je bila razpredena po lestencu. Vibracije, ki so topo udarjale ob stene, so se vračale kot jutranji glavobol. Močne, v upanju na boljši jutri, ki se brezpogojno utaplja daleč na sivem horizontu.

 
“Ker me boli.” Vedel je, da bi moral reči še kaj, da bi razpihal hlad, ki je vel iz njenih ust, toda besede niso in niso hotele priti. Praznina bivanja ob izgubi mu je dala vedeti, da počasi trohni njegova bit. Z vsakim težkim vdihom je vedel, da je bližje koncu. Verjetno bi ga v tem trenutku sprejel z odprtimi rokami, če nasproti njega ne bi sedela ona. V mrtvaški črnini, ki je kot vrba žalujka objemala njeno presušeno postavo. Ona, ki je nekoč srkala osvežilni sok mati narave, se je zdaj zadovoljila z drobtinicami življenja, ki so ji počasi polzeli skozi prste. Kot peščena ura, na kateri je počilo steklo. 

 
Ni zdržal več, zato je pogledal stran. Proti vratom. Za njimi so se slišali pridušeni zvoki vrveža, ki so spominjali na razpenjeno valovanje. Ljudje. Veseli, zgovorni, siti hrane, lačni zgodb. Zanje so se konci šele začeli. Te ljudi je poznal, bili so njegovi in njeni prijatelji. Toda zdaj je pozabil njihova imena. Bili so le zvoki kitar brez strun.

 
Počasi je vstala in si prižgala cigareto. On jo je pogledal in se ustrašil. Hitro je izdavil besede: “Povej, sem mar jaz kriv, da ni več med nama?” Poglej je zopet usmerila vanj. Tokrat je čutil mešanico ostuda in gneva, ki se je kot vroč kamen sesedla v njegov želodec. Počutil se je, kot bi bil zavezan za jambor, v katerega udarjajo morske iglice. Rad bi zatulil, pa ni bilo dovolj zraka. Ko se je bližala vratom, je vedel, da je njegov konec tu. Na nek način ga je to pomirjalo. Mogoče bo nekoč spet z njim. Tam, nekje. Kjer je mesto razparanim dušam.

 
Prišla je do vrat, prijela za kljuko in za trenutek obstala. Potegnila je iz napol pokajene cigarete, puhnila dim v njegovo smer in rekla: “Ja, si.” Trenutek za tem je ni bilo več. Pridružila se je valom. On pa je ostal v sobi. Pod nogami je začutil, da poka. Razpoka. Iz nje pa rdeča svetloba, ki ga je oslepila. Naposled si je le rekel: Doma sem.

~

anubis, 2008  

~

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%