poster_john_tucker_must_die.jpg

Naslov bi preimenoval. V John TFucker. Pa ne zato, ker bi bil tako rad vulgaren, ampak bi bilo vsaj nekaj zanimivega. Okej, ne rečem, verjetno ne spadam med ciljno publiko za tak film, ampak si ga bom vseeno drznil komentirati.

John Tucker, mrtev si je babji film. Najstniški babji film. Najstniški babji film s kurjimi možgani. Najstniški babji film s kurjimi možgani in sprano scenaristično kozlarijo. Film je film za prave dece. Prave najstniške dece. Prave najstniške dece z možgančkom in sprano scenaristično bruharijo.

V njem lahko vidimo vse, kar leze in gre. Od hipijev, najstnikov, veganov, košarke, navijačic, pravega športnika, bogataša, “hunka”, jebača – z eno besedo – playerja Johna Tuckerja. Okoli njega se plete trio fantasticus (bjonda, ki se spozna na tehnologijo, črna panterka in črnolasa veganka-turned-meateater), vse tri pa povezuje napol luštna, napol brihtna brihta, ki meče ase iz rokava kot Slovenčki Strojanove iz vsake vasi.

Skratka, vse je popedenano v nulo. Scenarij je tako duhovit in briljanten, da verjamem, da se je sam scenarist sebi režal v brk in ko se je zjutraj zbudil in se pogledal v ogledalo, si je rekel: Madona, ti pa si car. Scenarij je tako naphan z veleumnimi biserji, da sem globoko počaščen, ker sem si ga lahko (delno) ogledal.

S filmom sem se mučil nekako do 38 minute, ki so se vlekle kot zarjavela britvica po suhi koži. Ne vem, zakaj se vsake toliko “naserjem” in si ogledam tak film. Verjetno zaradi tega, da je moji kolerični duši zadoščeno. No, pa da ne bom samo grajal. Približno takrat se je v filmu pojavil komad od skupine The Cure. Sicer za sekundo ali dve (očitno se je režiser zmotil), ampak dovolj, da film ni fasal ocene -6, ampak zmerno -3.

Še legendarni dialogec:

You’re like Switzerland. You’re neutered. -It’s neutral.

Trajanje: Po imdb-ju sodeč 89 minut. Zame 38 minut.

Punchline: John Tucker the Movie, please die

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

tongue.jpg

Zadnje čase spremljam takšne in drugačne debate na jezikoslovnih forumih. Jasno, ker sem prevajalec, me taka tematika zanima in spravlja v smeh. Grobo rečeno bi lahko ljudi, ki se na takšen ali drugačen način ukvarjajo z jezikom, razvrstili v dva tabora.

Na eni strani imamo zagrizene, hard-core učenjake, ki si na vse kriplje prizadevajo ohraniti čistost jezika. Neznansko jih moti, če se neka javna oseba zmoti in prav po bogoskrunsko pozabi na rodilnik. Nadalje, možganske ošpice fašejo ob vsaki ne-dvojini, če pa ob tem še uporabijo nepravilno vikanje (“Gospa, mi boste povedala, po koliko so te bučke?“), jih malodane trofne pravi pravcati fršlok. Takšna kasta je mnenja, da je treba napake popravljati na vsakem koraku, a v isti sapi nekoliko spravljivo, pa vendar neuspešno še dodajo, da razumejo, da se jezik razvija. A vse ima svoje meje. Kajti v nasprotnem primeru lahko naše mulce kar nehamo učiti slovenščine v šolah in naj jezik pobirajo na cesti. Take ljudi je tudi grozno strah, da bi naš lepi materni jezik izginil. Pograbi jih neznanski strah, da bi to doživeli še za časa svojega življenja.

No, na drugi strani je čisto druga pesem. Ta skupina slovi po svoji “prožnosti”, svoji prilagodljivosti. Na spremembe v jeziku ne gledajo kot na božjo kazen, ampak kot na blagoslov. Kot možnost novega ustvarjanja in ne nazadnjaškega hiberniranja. Stopijo se z aktualno situacijo in to obrnejo sebi v prid. Nove besede jim pridejo prav v določenem kontekstu. Še vedno se držijo okvirjev jezikovnih pravil, a ta okvir ni prepleten s strupeno bodečo žico. Ta okvir je tudi elastičen, se ga da razširiti.

Ponavadi se ena in druga skupina grdo gledata. Se ne razumeta. Prva misli za drugo, da je preveč svobodomiselna, preveč odprta za tuje vplive. Druga misli za prvo, da je zastarela, zakrnela, enoumna. Mislim, da razlog tiči v generacijskem prepadu. Ne samo starostnem, tudi duševnem. Danes se v družbi dogajajo spremembe z bliskovito hitrostjo in nekateri jih pač ne morejo dohajati. Iz njihovih ust prihajajo besede o razumevanju živosti jezika, a teh besed ne razumejo.

Bojijo se prihodnosti, ker se bojijo sprememb. Svojega toplega in udobnega kotička nočejo zamenjati za neznane, temačne kraje. Strah jih je, kaj jih čaka v temi, bojijo se, da bo tema zasužnjila njihovo srce. Ampak saj je pri vseh stvareh tako. Gonilo napredka so vedno tisti, ki jih imajo za drugačne, ki si upajo povedati, da se ne strinjajo s črednimi mislimi. Ki se znajo odtrgati od povprečja in tvegati.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Danes sem prejel na mail. Saj ne vem, ali bi se smejal ali jokal ali oboje naenkrat:

Na ušesa mi je prišlo, da bodo s 1.12. na televiziji začeli predvajati nov resničnostni šov.

In za kaj bo šlo?

Bistvo igre je, da se vsak vikend skuša družina Strojan naseliti v drugo slovensko vas.

Vaščani pa se morajo karseda hitro zorganizirati in postaviti vaške straže ter cestne barikade.

Najbolj tragično ob vsem tem je, da bi bil verjetno to najbolj gledan šov.  Bar, požri se od zavisti!

  • Share/Bookmark

Aktualna žalost

30.11.2006

Zadnje dni na veliko poslušam, berem, gledam. Seveda, saj to vedno rad počnem. Ampak v teh dneh je vse drugače. Zrak je prežet z neko čudno energijo, ki pa je ne znam ubesediti. Vse se šibi od aktualnih dogodkov. Dnevno časopisje, televizijske informativne oddaje in nenazadnje tudi blogi kar pokajo po šivih…

In o čem je govora? Seveda. O Ambrusu, Romih, Ciganih, barikadah, človekovih pravicah, Piramidi, Jelinčiču, nestrpnosti, malo evra, Romih, Ciganih, barikadah, vaških stražah, trgovcih + evrih, novih barikadah, Naomi Campbell, dajmo še kakšno rečt o splavu, Drobniču, čakajte, ljudje spet letijo na ceste! itd. itd.

Očitno smo postali otopel narod. Zaspali smo. Očitno potrebujemo vsake toliko klofuto, da se predramimo. Ampak več kot očitno je, da se zbudimo ob napačnem času. Zbudimo se in nezadovoljno kriknemo. Pač že nekam. Samo da nas slišijo. Vstanemo, se popraskamo po riti, medtem pa se bo že našlo nekaj, o čem bomo bentili. Gremo ven, med ljudi, za ljudi, in če že ni razloga za upor, se lahko vsaj družimo. Zakurimo ogenj, pokadimo kakšen čik, zakroži literca in je fino. Pa še svojih pet minut slave doživimo, če se kakšen nadebudni novinar sprdne in nas prosi za komentar.

munchscream.jpg

Ljudje pred televizijami imamo v naročju king-size kokice in kokakolo. Družabne oddaje so črtane. Nadomestili so jih aktualni dogodki. Zmerjanje, obkladanje z žaljivkami, vaške vstaje, panični novinarji, bombastični naslovi, afere, interpelacije… They’re so much more fun! The show must go! Cinično, boste rekli? Pa kaj.
Najbolj pomembno je, da se veča gledanost, da so višje naklade. Ljudje si manejo roke. Volk je sit in koza cela. Pa je res tako? Nič novega, boste rekli? Kaj pa vem. Mene se ob vsem tem prvič loteva žalost. No, ja, vsaj zaspan nisem. Ideja o tem blogu me je vrgla iz postelje. Živelo dogajanje!

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Oskarji – 79. del

29.11.2006

Kmalu se bo spet začela hollywoodska norija. Naslednje leto bo osrednja filmska prireditev zopet potekala februarja, in sicer 25. v dvorani Kodak v Hollywoodu (kot ponavadi, bomo zanesenjaki lahko slovesnost gledali okoli dveh zjutraj do približno pol šeste). Upam samo, da ne bo butastih in nevednih komentatorjev, ki bolj kot o samih filmih (ki si jih verjetno sploh ne ogledajo) nakladajo o oblekah in vremenu… Najboljša rešitev bi bila, če bi komentator/ka povzela govore ob reklamnih blokih, ko Neameričani z zaspanimi očmi buljimo v premikajoči zlati kipec in poslušamo eno in isto, živce parajočo melodijo. Upajmo.

oskar.jpg

Celoten proces se začne že 26. decembra letos, ko ameriška filmska akademija pošlje članom glasovne lističe, ki jih morajo ti vrniti najkasneje do 13. januarja. Nominacije bodo objavili 23. januarja. Nominiranci se nato 5. februarja dobijo na slavnostnem kosilu (spomnim se, ko je o tej izkušnji v Sobotni prilogi pisala Vesna Milek – srečala je Seana Penna – nepozabno), člani akademije pa morajo do 20. februarja oddati svoje glasove. ”i

Pa poglejmo nekatere možne kandidate za najprestižnejšo filmsko nagrado ”ii”:

Najboljši film:

- Babel

- Good Shepherd

- Flags of our Fathers (Zastave naših očetov)

- The Departed (Dvojna igra)

- The Prestige (Skrivnostna sled)

- Marie Antoinette

- A Prairie Home Companion (Radijski šov)

- Inland Empire

- Goya’s Ghosts

- Catch a Fire

Najboljša režija:

- Clint Eastwood (Zastave naših očetov)

- Martin Scorsese (Dvojna igra)

- Emilio Estevez (Bobby)

- Robert De Niro (The Good Shepherd)

- Robert Altman (Radijski šov)

- Steven Soderbergh (The Good German)

- David Lynch (Inland Empire)

- Sofia Coppola (Marie Antoinette)

Najboljša moška vloga:

- Sean Penn (All the King’s Men)

- Edward Norton (The Illusionist)

- Jack Nicholson (The Departed)

- Forest Whitaker (The Last King of Scotland)

- Matt Damon (The Good Shepherd)

- Stellan Skarsgard (Goya’s Ghosts)

- Benicio Del Toro

Najboljša ženska vloga:

- Meryl Streep (Devil Wears Prada ali Radijski šov)

- Hellen Mirren (The Queen)

- Naomi Watts (The Painted Veil)

- Kate Winslet (Little Children)

- Annette Benning (Running with Scissors)

Tako, to so zaenkrat nekateri od možnih kandidatov glavnih štirih kategorij. Sčasoma se bo ta seznam širil, kakšnega vsiljivca bomo zbrisali, še več jih bomo dodali, seveda z vašo pomočjo. Kaj menite?

  1. več o tem >>> [beam me up!]
  2. debato si lahko preberete tudi na Siolovem forumu >>> [beam me up!]
  • Share/Bookmark

tevetri tos,mo mi

28.11.2006

translate

TV3 (bivše PrveTV in bivše TV3) ne gledam, v bistvu na splošno gledam zelo malo televizije. Preprosto zato, ker je (pre)malo kvalitetnega programa. Sicer se občasno najde kakšen konkreten dokumetarec (eni zadnjih velikanov TV SLO) ali serija, ki ni za odmet – priporočam House M.D. (namenoma nisem napisal slovenskega naslova, ker me zmrazi, ko samo pomislim nanj) ali CSI – Miami. Pa tudi zato, ker ima dan premalo ur. Toliko stvari, a premalo časa. Če že, potem grem raje v kino ali v roke vzamem dobro knjigo.

Pa vendar, ker se poklicno ukvarjam s prevajanjem (tudi filmov), štejem za samoumevno, da vedno berem podnapise (pogoj vsakega dobrega televizijskega prevajalca!). Načeloma sem kar zadovoljen. Vsaj večino časa. Kvaliteta prevajanja se je v zadnjih letih pošteno izboljšala. Nekaj gre na račun interneta, saj se veliko več najde, je pa tudi res, da se prevajalci vse bolj povezujemo med sabo.

Kar pa očitno ne velja za prevajalce TV3. No, seveda ne vse, da ne bom delal krivice. Sam jih nekaj poznam in vem, da so dobri. A vseeno ostale polomije mečejo slabo luč na vse (in na televizijo). Mogoče je pa to del nove strategije televizije. Zdi se mi, da o teh prevodih že vrabci čivkajo, in ni bog, da kakšni ne prestavijo na omenjeni kanal ravno zaradi tega, da bi se malo narežal in si polepšal dan. Kdove, vse za gledanost…

Filmska in televizijska ponudba se iz leta v leto veča, s tem pa tudi potreba po prevajalcih. Ker vse bolj prevladuje politika “plačaj malo, zahtevaj veliko” dobimo besedne zmazke ljudi, ki v tem poklicu nimajo kaj (česa?) iskati. Danes je očitno lahko že vsak prevajalec. Razumem, da se včasih dela samo po tonskem zapisu in je kakšen stavek težko razbrati, ampak ne takih, ki jih razumejo in slišijo vsi, prevajalec pa bi jih moral.

“Nikoli ne berem podnapisov, ker vse razumem.”

Seveda, poglejte si samo nekaj “najhudejših” cvetk (posredovali so mi jih moji kolegi):

- polka dot = polka
- She gets a little bit too selfconscious. = preveč je samozavestna
- sem determinirana
- Saturday Night Live called me. = Poklicali so me iz oddaje Sobotni večer.
- Custo Barcelona = Custo v Barceloni i
- podpis pogodbe z Elite Models America = podpis pogodbe z najboljšimi manekenkami v Ameriki
- She looks drop dead (gorgeous). = Ima mrtev videz. (Vsaj eno točko plusa za to, da je prevajalec/ka dal/a videz, in ne izgled)
- She’s the sloppiest one. = Ona največ nakupuje.
- My mom is going to rub it in my face. = Mama mi bo spraskala obraz.

In zmagovalec:

- Best tonight, by a mile. = Mile, najboljši nastop nocoj.

Za konec pa še ena cvetka s teleteksta RTV SLO:

http://img296.imageshack.us/img296/7/ttxxw8.jpg

Punchline: No comment.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  1. KLIK [beam me up!]
  • Share/Bookmark

I Am

28.11.2006

P1010074

me ankh - pencil  

thinker2.jpg 

standing-treshold.jpg

weird.jpg

  • Share/Bookmark

ti sprehodi

27.11.2006

sprehodi po obrežju niso bili nič posebnega

voda je imela moten odsev

drevesa niso bila rastline

le povešeni grbavci

obletavali so jih mrhovinarji

dišal jim je vonj

po umrlem listju in praznini lubja

ribe niso plavale le nemo strmele

vame

gor nedaleč v dolgočasje

čas se je ustavil v teku

ne vidim dlje kot do prve veje

še ta me spominja na beraško palico

na katero vrba ni ponosna

moli jo meni a jaz le molim

da ribice ne bi bile tako ironične

da se mi ujede ne bi tako režale

seveda da drevo ne bi bežalo stran

od mene

ne pozabim da ni nič posebnega

vonj po mavričnih luskah

me spravi v tako grozo

moj želodec pride do številke osem

ko pobruham tla nagnetena z gnilim listjem

nenavadno mi spodrsne

živ dolgčas prazen želodec povešeno življenje

sprehodi so res vsakdanji

če tebe ni

pond-with-weeping-willow-at-beth-chattos.JPG

  • Share/Bookmark

Original vs. Remake

27.11.2006

Ta bitka velikanov z dveh različnih bregov je približno tako stara kot vroče polemike o smrtni kazni ali dosmrtni ječi, splavu ali življenju, kreacionizmu ali darwinizmu, nenazadnje tudi, ali imajo blondinke kaj na podstrešju ali ne, so moški z obrezanimi boljši ljubimci ali ne, je Bruno res gej ali se samo dela… No, pa da ne zaidemo predaleč. You get the picture…

Sicer se mi dozdeva, da se tehtnica nekoliko bolj nagiba v prid slednjega, torej originalne verzije filma, ampak vsake oči imajo svojega soboslikarja. Vsak ima svoje individualne čute (Jean-Baptiste Grenouille iz Parfuma je sploh posebna kasta, anede?). Eni vneto zagovarjajo, da je original sveta krava, drugi vztrajajo, da je včasih tudi remake izbira prava. Eni in drugi imajo prav.

Ker je remakov že skoraj toliko, kot je originalov, si poglejmo nekaj vidnejših filmov, ki smo si jih lahko ogledali v naših kinematografih ali pa na malih ekranih.

departed.jpginfernal_affairs_1024.jpg

Trenutno si lahko v kinu še vedno ogledamo zadnji film Martina Scorseseja Dvojna igra, dve in pol urni remake (Scorsese sicer pravi, da gre zgolj za navdih in nekatere iste like in dam mu prav; bom pojasnil) hongkongškega originala Notranje vražje zadeve, ki smo ga lahko lani gledali na 16. festivalu LIFFe. Zame sta oba filma po svoje originala. Že res, da gre za skoraj isto zgodbo, vendar pa se igra zelo razlikuje. V originalu stavijo predvsem na obrazno mimiko in govorico telesa, v ameriški verziji to nadomestijo s poplavo dialogov, kar ni nič čudnega, če vemo, kakšen je Scorsese. Da se razumemo, igralci so vsi po vrsti prva liga (celo stranski). Kaj pa menite vi?

casino_royale.jpgroyale_earlyposter.jpg

Čisto drugačna zgodba je recimo pri trenutni bondiadi v kinu, Casinu Royale. V originalu iz leta 1967 je Jamesa “Shaken, Not Stirred” Bonda igral (pri)znani komik Peter Sellers, torej je šlo za nekakšno parodijo. Letošnji vohun je čisto “tazaresen”, pa čeprav je Blond.

Originali in rimejki se ponavadi razlikujejo po tem, da nove verzije prilagodijo novemu času in okolju. Svet se spreminja in s tem tudi tehnologija, zato bi bilo prav smešno, če bi vestno in dosledno sledili prav vsaki sekvenci. Lep primer je nekaj let nazaj videna Italijanska misija, ki se lahko pohvali z zvezdniško zasedbo tako kot Dvojna igra (kot da bi bilo samo to dovolj za dober film). V originalu je bil edini znani igralec Michael Caine (če odštejemo britanskega komika Bennyja Hilla). Podobno se je godilo Aferi Thomasa Crowna. V originalu se je Steve McQueen ukvarjal z banko, v verziji iz leta 1999 pa se je Pierce Brosnan lotil slike… Včasih pa sta si original in remake na las podobna. Tako se je zgodilo s kultnim Hitchcockovim šokerjem Psiho, ki je popolnoma enako sodobno različico dobil leta 1998 (režiral ga je meni ljubi režiser Gus Van Sant). Remakeu se tako ni bilo treba truditi z drugačno zgodbo, so pa kar nekaj časa porabili, da so našli pravo žensko, ki je prepričljivo kričala v znameniti sceni pod tušem, kot je to počela Janet Leigh…

Včasih pa se recimo sploh ne zavedamo, da je film remake. Me prav zanima, koliko ljudi ve, da je Brazgotinec remake. Originala iz leta 1932 sicer nisem gledal, ampak tudi nisem prepričan, če bi ga rad. Al Pacino je svojo vlogo več kot odlično odigral in zato je, kar se mene tiče, ta film tudi original.

Lahko bi naštevali še veliko filmov in o vsakem govori drugačna zgodba. A vseeno temelji so isti. Tema je še posebej aktualna zaradi tega, ker imam občutek, da na področju filmov vlada scenaristična suša. Izvirnih scenarijev je zelo malo, producenti pa vse bolj posegajo po že prežvečenih zgodbah in te štancajo po tekočem traku. Saj razumem, danes vladajo zelenci.

Punchline: Kovačnici denarja zmanjkuje sape.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Skok med B-filme

27.11.2006

Se vam dopadejo b-produkcije? Imate radi b-grozljivke? Meni, recimo, se. Oziroma bom rekel drugače. Na vsake tri, štiri mesece rad pogledam kakšno. Kot mulc sem jih dobesedno požiral (no pun intended) in starši mi začuda tega niso branili. Še preveč dobro se spominjam krvoseških hororjev s Christopherjem Leejem na čelu… Prav gledanje grozljivk v mladosti je bil verjetno glavni vzrok, da sem v kasnejših, “zrelejših” letih odkril Stephena Kinga. Ampak to je že druga štorija.

Kdo se namreč ne spomni (no, vsaj tisti 25+) horror-klasikov, kot so Noč čarovnic, Mora v ulici brestov (prva vloga Johnnyja Deppa!) ali pa recimo Petek 13. Že to, da je vsak od omenjenih filmov dobil 376 nadaljevanj in remakeov, je zgovorno dejstvo o njihovi priljubljenosti. Te filme pa združuje še nekaj drugega. Vsi vsebujejo elemente, ki so postali neke vrste blagovna znamka t.i. slasher filmov (o njih tudi spregovorijo v še eni uspešnici iz 90-ih let, Kriku). V njih se skoraj obvezno pojavijo najstniki, med katerimi se vedno najde vsaj en par, ki je tako narajcan, da se mora počit dol, ne glede na čudne okoliščine, nenavadne glasove in še bolj bizarne kraje, kjer se znajdejo. Pač, saj veste, seks je greh, in za to morajo plačati. In tudi vedno pokasirajo.

Nadalje, vedno, ampak čisto vedno, se vsaj eden od teh najstnikov znajde sam. Z izbuljenimi očmi in v počasnem posnetku se kot zaspan polž vleče po nekakšnem hodniku (ki je videl boljše dni) in previdno sprašuje: Hello? ali pa: Anybody there? Ko omenjeni osebek izusti te besede, vemo, da storil bo “kruto smert”. S pomočjo sekire, kavlja, škarij za živo mejo, motorko, prsti v oko, rokavico-noži ali pa ga bo zalil vosek… Ni važno, važno, da je zabavno. Samo vprašanje je, za koga.

Potem naprej. Alkohol, droge… Kot bi rekli Američani: A no-no! Če mularija že ne najde parnerja za parjenje, ima vedno alkota pa mamile v rezervi. Vsaj tak občutek dobimo, če gledamo take filme. Ampak šment, ko jim nikoli ne rata zažurat do konca. Vedno pride nek party-pooper v hokejski maski, maski iz človeške kože, ki jih razgoni (pun intended). Tako pač je. Glavni bad guy že ve, da krvi nikoli ni dovolj.

see-no-evil-movie-poster-small1.jpg


In tak “zlikovec” je tudi glavni protagonist naslednjega filma, ki je letos ugledal luč sveta. See No Evil je B-film. V čisto spodobnem smislu besede. Ima vse od zgoraj naštetega: kri, seks, serijskega morilca, mladež, ki umira kot po tekočem traku in nepogrešljivega Boga. Film, ki je no-brainer, a možgani vseeno letajo po zraku. Film, ki ne leta previsoko, a vseeno ljudje letijo skozi okno. Film, ki svojo privlačnost ne gradi na zgodbi za oskarja, a se vseeno sprašuje: Zakaj? Zakaj je morilec tak, kot je? Zakaj v bistvu tak naslov? No, povedal vam že ne bom.

see-no-evil-img03.jpg

Aja, še nekaj vsebine. Skupino moških in ženskih prestopnikov pošljejo v opuščen (kako prikladno!) hotel, ki naj bi ga počistili, a jim načrte prekriža brutalni psihopat (igra ga Kane, bivši svetovni prvak v wrestlingu – WWF), ki se je zatekel v propadajočo zgradbo. Tako nevede padejo v roke serijskemu morilcu, ki si za trofejo vzame žrtvine – oči. Zakaj je tako, boste izvedeli v samem filmu, a ne bi bilo slabo, če bi poznali še eno kultno grozljivko, ki je nastala po literarni predlogi zgoraj omenjenega Kralja (horror romanov in briljantnih dram) – Carrie.

011.jpg

Trajanje: prijetnih 85 minut.

Punchline: I see no evil, but I hear it, and can definitely taste it.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark