road-to-guantanamo_us.jpg

Film Pot v Guantanamo so prikazali na letošnjem filmskem fesivalu Liff. Gre za mešanico arhivskih posnetkov, resničnih pričevanj zapornikov in dramatizacije. Gledanja doku-filma sem se lotil z določeno mero dvoma, saj sem pričakoval pretirano poveličevanje “druge strani”, torej zgodbo tistih, “ki niso z nami, ampak so proti nam”. Lepo, da sem se motil.

road3.jpg

Gre za preprosto zgodbo štirih britanskih muslimanov, Ruhela, Asifa, Šafika in Monirja, ki se leta 2001 podajo v Pakistan na Asifovo poroko. Že sam naslov nam pove, kje bodo pristali, vseeno pa ne vemo, kako. Ko prispejo v Pakistan, se odločijo obiskati še Afganistan, kamor pa prispejo ravno na dan, ko začnejo Američani obstreljevati Talibane. Monir izgine neznano kam, ostale tri pa ujamejo ameriški vojaki, ki jih zaradi suma povezanosti z Osamo bin Ladnom po nekaj tednih pošljejo v zloglasni Guantanamo na Kubi.

main.jpg

Tam preživijo skoraj tri leta. In doživijo stvari, ki si jih ne bi nikoli predstavljali. Dneve in noči jih zaslišujejo z enimi in istimi vprašanji, skušajo jim podtakniti povezanost s teroristi, zasliševalci se lažejo in jim skušajo zlomiti voljo. Z verigami jih vklenejo na tla in jim predvajajo glasno glasbo, vtaknejo jih v samice, kjer preživijo tudi po več mesecev. Zunaj na žgočem soncu morajo vklenjeni klečati s kapuco na glavi, v kletkah ne smejo moliti, še vstati ne smejo. Ne pomaga moledovanje, preklinjanje, ne zaležejo razlage, da so Britanci in da nimajo nobene veze z Osamo. Videti je, kot da so Američani pripravljeni iz njih iztisniti priznanje. Videti je, da se požvižgajo na človekove pravice. Res, film pokaže veliko, a ni nasičeno. Brez violin, brez pretiranih solz.

Road to Guantanamo.jpg

Film je plod režiserjev Michaela Winterbottoma (9 orgazmov, 24-urni žurerji, Dobrodošli v Sarajevu) in Matta Whitecrossa. Letos je v Berlinu prejel srebrnega medveda za režijo. Film je še posebej aktualen v teh kaotičnih časih, ko v zraku povsod po svetu vlada neko nelagodje, ko se je zacementiralo enoumje, iz katerega vsaj še nekaj časa ne bo izhoda. V času, ko tako radi verjamemo v stvari, ki nam jih neprestano servirajo na pladnju po televiziji. V času, ko je “v boju proti terorizmu” dovoljeno vse. In taka politika je hudo nalezljiva. Nosi celo hujše posledice kot “grde, grde” bolezni, pred katerimi nas svarijo in katerih se tako grozno bojimo. Zato je treba biti vedno pripravljen. Na vse. Koliko časa bo svet gledal vse to? Guantanamo je zgolj en primer…

Trajanje: 95 minut

Punchline: Bog obstaja, iz mesa in krvi. Ljudje naj se ga bojijo.

Dodatno branje:

- Wikipedia

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Pomladni dan

7.12.2006

Bil je še otrok, imel je kakšnih 11 let, a znal je uživati v preprostih stvareh. Ni si želel novega računalnika, motorji ga niso zanimali, rad je nosil stare obleke, ki se mu niso zdele tuje. Rad je imel svoj mir in pogosto se je držal zase. Velikokrat se je zalotil, da je sanjaril.

Tako kot danes. Tu, pod dišečo lipo na domačem dvorišču, skozi katero so sončni snopi žarkov prodirali in mu greli obraz. Prav tu, nedaleč stran od hiše, v katero pa ni rad hodil, saj so ga štiri stene utesnjevale, si je tako rad odvezal dušo in se nadihal čistega pomladnega popoldneva.

Prijateljev ni imel, družbo si je raje iskal pri veselih gosenicah, ki so svoje otročičke peljale na sprehod okoli drevesa, pri pticah, ki so si zavetje poiskale v bujni krošnji in so v skupinah prepevale dnevni koncert. Zaveznike je našel pri mravljah, ki so prav po vojaško natančno korakale proti vrhu drevesa, da bi si ogledale horizont prebujajočega sveta. Vse okoli njega je zelenelo, zdelo se mu je, da sliši pretegovanje matere Narave. Danes je dobil tudi nepričakovanega gosta. Na travnik pred hišo je namreč priskakljal zajček in odplesal zimzeleni ples. Kot največji mojster je poskakoval sem in tja, enkrat je v zraku celo naredil obrat. Smejal se je, tako kot se je v sebi smejal fant. Roj čebel se je odpravil na nabiralno akcijo.

Nedaleč stran za ovinkom je žuborel potok, v katerem so se igrale postrvi. Zaprl je oči in si domišljal, da je zaplaval z njimi. V svojih mislih se rad igra z ribicami, rad odpotuje v nove kraje, daleč stran, novim pustolovščinam naproti. Včasih se vidi kot vitez na konju, kako reši kraljično iz krutega objema zlobne mačehe, spet drugič se ima za mogočnega vladarja, ki ga ljubi ljudstvo sveta. Da, njegova domišljija nima meja na ta pomladni dan. Ko vse tako diši. Ko je vse tako mirno in spokojno.

Potem zasliši zvok. Zdrzne se. Srce postane kamen, ki zdrvi v črno globel. Lasje se mu postavijo pokonci, ko ga nekdo pokliče. Prihaja. Spet. V daljavi zagleda obris, temno silhueto človeka, ki ga pozna. Ve, da bo prišel ponj. Prijel ga bo za roko in ga odpeljal v hišo. Noče tja. Ne gre. Raje bi se pridružil mravljam ali ribam. A ve, da ni mogoče. Ve, da bo človek, ki ga tako dobro pozna, odpeljal med štiri stene, ki jih je tako zasovražil. Človek je sicer prijazen. A vedno z namenom. In samo takrat, ko sta sama. Ko je hiša polna, je strog, odločen in nikoli ne prosi. Ne, takrat ne. Samo ko pride popoldne domov. Takrat postane tujec s sladkarijami. Z očmi milo gleda. Vsakič isto, nikoli isto. Vsake toliko časa tudi zajoka, a samo, ko sta sama. Toda fant noče v hišo, tam ga duši, ne najde zraka, tudi zvrti se mu, a tega nikoli ne pove. Raje je zunaj, na svežem, ob prijateljih, ki jih je tako vzljubil, zelo rad je del narave, tu se počuti doma. A potem pride človek, ga prime za roko in reče: “David, pridi, prosim te…”

 

anubis, 2006

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>>klik<<<

  • Share/Bookmark

Odrešenik

6.12.2006

businessman - final.jpg

Še sam ni vedel točno, kdaj ga je zadelo. A prišlo je nenadoma, tako silno, da je bil prisiljen poklekniti. Bobneča bolečina, ki se je kot udarni val širila od senc do želodca, se je v topih sunkih prelevila v prijeten občutek. Kot bi plaval v plitvem potoku polnem dišečih dalij. Topla in poživljajoča energija, ki je butnila skozi njegovo telo, je pospešila utrip srca, po telesu so gomazeli mravljinci. Za trenutek ga je bilo strah, toda ko je v njegovih očeh zasvetilo razsvetljenje, ga je doletel dušni mir. Vedel je, kaj je njegovo poslanstvo. Končno je njegovo življenje dobilo smisel.

Od tega magičnega trenutka sta minila že dva tedna, a radost še ni popustila. V bistvu se samo še stopnjuje. Zdi se mu, da lebdi. Zdaj, ko živi zgolj za en cilj, je luč v njegovem življenju svetla, topla, prijetno mamljiva.

Ura je sedem zjutraj, on pa stoji pred ogledalom in si veselo zavezuje črno kravato. Požvižgava. Danes ima namreč sestanek. Novo stranko. Kje točno, še ne ve, a si ne dela skrbi. Vse ob svojem času, si reče in gre z roko skozi goste, črne lase. Pomežikne svojemu odsevu v ogledalu in se odpravi iz stanovanja. Na poti ven z mize vzame še aktovko, nepogrešljivo pri njegovi misiji. Po svoje jo ima zelo rad, prirasla mu je k srcu.

Ko stopi na ulico, ga najprej popade silna žalost. Zaspane gosenice pločevine, ki se gnetejo po cestah, in sključeni delavci, ki se po razritih pločnikih odpravljajo na industrijske in veletrgovinske plantaže, mu parajo srce. Otroci, ki se v skupinah po tri, štiri odpravljajo v šolo, da jim sprogramirajo možgane, mu kot zarjavelo rezilo režejo dušo. Na drugi strani ceste ga veliki reklamni plakati obtožujoče gledajo in se mu režijo. Po licu se mu v črki s razlije solza. Še veliko dela me čaka, si reče. Nimam veliko, si še doda, a ljubezni mi nikoli ne bo zmanjkalo. Ta misel mu da potrebnega zagona, da se odpravi po ulici navzdol.

Kotlino je zajela gosta megla. Zdi se, kot da je debela siva odeja prekrila mesto in ga hotela zadušiti. Stavbe, ki mejijo na cesto, kot nemi stražarji silijo v nebo. Iščejo izhod, a ni rešitve. Danes so vsi ujeti. V neskončen ciklus človeškega enoumja. Veliko dela me še čaka, si ponovi.

Možakar hodi naprej po cesti. Čuti, da je blizu. Globoko v srcu upa, da bo današnji sestanek uspešen. Tako kot prejšnja dva. Svoji stranki je uspel prepričati, da lažni ideali, ki so tako trdno zakoreninjeni v njih, od znotraj načenjajo njihovo zdravje. Tavajo v temi, za katero mislijo, da je luč. Zato sprejemajo napačne odločitve. Zato se pustijo voditi kot lutke.

Čez kakšnih petsto metrov se ustavi. Pogleda desno v stransko ulico in si reče: Mislim, da sem prišel. S hitrimi koraki, ki so nakazovali napeto pričakovanje, se poda po ulici. Ko že misli, da je zgrešil mesto sestanka, ga končno le zagleda. Možakar z dolgimi, umazanimi lasmi je sedel na tleh in se naslanjal ob zid. Črn koder je kot črn in sluzast črv silil s čela proti ustom. Brado je imel prislonjeno k prsim, verjetno je malo zadremal. Zamujam, se okrca. Ni dobro za posel. Sploh ne.

Pristopi k možakarju in ga nežno potreplja po ramenu. Možakar se zdrzne in na hitro vstane. Verjetno je sanjal kaj grdega, si reče in ga razumevajoče pogleda.

“Dober dan,” reče.

“‘D-dan,” reče možakar.

“Prišel sem, tako kot je bilo dogovorjeno. Mislim, da vam ne bo žal. Prav ste se odločili.”

“O č-čem pa govor-r-riš?”

“O najinem sestanku. Res nekoliko nenavaden kraj za pomenek, ampak važno je, da moja beseda naleti na plodna tla, če se lahko tako izrazim.”

“Ver-r-rjetno si me s kom zam-m-menjal. Pust-t-ti me zdaj.” Možakar ga nalahno odrine in sede. Videti je, da hoče zaspati nazaj.

“Poslušajte, resnično vam ne bo žal. To, kar se dogaja zdaj, vodi v propad. Družba gnije. Jaz pa vam lahko spremenim življenje. Od tu lahko odkorakate kot nov človek. Prerojen. Odprla se vam bodo nebešk…”

“P-p-pojdi težit komu drugemu. Že t-t-tako imam dovolj sr-r-ranja!”

“Ampak če vam lahko samo za trenut…”

“A si butnjen v glavo?! Spelji se, psiho!”

Ostal je brez besed. Resnica, ki jo je hotel oblikovati z besedami, se mu je zagozdila v grlu. A vendar zdaj ni čas, da odneha. Stvar mora izpeljati do konca. Pokazati mu mora, da ima prav. Razložiti mora, da se moti možakar, in ne on. Mora sprevideti. Preprosto mora. Svet stoji na majavih temeljih in samo on je dobil vpogled v to vedenje. Zato ga mora predati naprej. Za vsako ceno. Takoj zdaj! Z roko seže v aktovko in ven potegne staro kladivo, ki je podobno križu. Dvigne ga visoko nad glavo, možakar pa ga pogleda naravnost v oči. Z vso silo zamahne s kladivom, možakarjeve oči se razširijo. Tako! Končno! Naposled razume! Ko s kladivom udriha po možakarjevi glavi, se mu na obrazu nariše nasmešek. Zadovoljen je. Ko se po zraku razširi bakren vonj po krvi, ve, da je živ. Ve, da je na pravi poti.

Ves zadihan preneha. Popravi si razrahljano kravato in se veselo odpravi proti glavni cesti. Ko jo doseže, se obrne. Z roko gre skozi goste, črne lase. Najboljša stranka je zadovoljna stranka, pomisli. Ko se odpravi domov, si v valu navdušenja reče še: Veliko dela me še čaka.

Anubis, 2006

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>>klik<<<

  • Share/Bookmark

Izjava

6.12.2006

Blog je zaščiten z licenco Creative Commons >>>klik<<<

88x31.png

  • Share/Bookmark

Kot otrok nisem rad bral. V bistvu sem se knjig bal in se jih otepal kot prešvicane srajce. Bukle so mi predstavljale simbol (nezaslužene) kazni, ki so mi jo naložili nepravični učitelji ali pa strogi starši. V živo se spominjam, kakšne družinske vojne so divjale po stanovanju, ko je bilo treba za šolo prebrati Pod svobodnim soncem. Ali pa kakšno drugo čtivo. Takrat sem branje nekako enačil z obiskom pri zobozdravniku.

Mi je pa takrat prišla (po naključju?) v roke knjiga, ki sem jo tako rekoč prebral na mah. V tistem obdobju, ko sem imel kakšnih 13 let, smo s starši za vikende hodili na piknike v Iško vas. Nekega nedeljskega dopoldneva, ko se je obetal dolgočasen dan (odšli smo sami, brez družinskih prijateljev), sem s sabo na svoje začudenje odnesel še knjigo. In to ni bila kar ena knjiga, ampak THE knjiga, knjiga, ki mi je očitno odprla oči. Govorim o zelo uspešni knjigi Patricka Süskinda Parfum. Tam nekje ob reki sem se udobno namestil in jo prebral v treh, štirih urah. Čas mi še nikoli ni tako hitro minil. Praktično dihal sem z njo, takorekoč vohal sem vsak stavek (tisti, ki me poznajo, se bodo tu ustavili – znan sem namreč po tem, da knjige tudi “voham” in si tudi na tak način ustvarim mnenje). Omenjena knjiga je, kot sem že rekel, v meni odklenila nekaj, kar sploh nisem vedel, da imam. In danes ne morem več živeti brez črk, besed, stavkov… Ampak to je že druga zgodba.

perfume.jpg

Danes sem si ogledal film, ki je narejen po tej knjigi. Parfuma so se hoteli lotiti številni priznani režiserji (med drugim tudi Kubrick, Scorsese, Forman), a so dvignili roke nad projektom. Češ da se knjige ne da prenesti na veliki ekran. Verjetno je bil tudi sam avtor tega mnenja, saj dolga leta ni hotel prodati avtorskih pravic (na koncu je to le storil in dobil okoli 10 milijonov evrov). To je storil šele leta 2001 (roman je napisal l. 1985). ”i

Režiser Tom Tykwer (poznamo ga predvsem po filmu Teci, Lola, teci) je svoje delo opravil z odliko. To potovanje v estetsko in vizualno dovršeno cesarstvo čutil nas zadovolji na vseh področjih. Tako igralsko, scenaristično, kot tudi stilsko. Glavni igralec Ben Whishaw je dokaj neznan, kar je dobrodošlo in verodostojnejše.

perfume18.jpg

Režiser predvsem ne moralizira in nam ne postreže s patetiko, ki te pri takih filmih lahko hitro zmami v skušnjavo, ampak vrednostne sodbe (če so sploh na mestu) prepušča gledalcem samim. Jean-Baptiste Grenouille, glavni protagonist, je namreč serijski morilec. Serijski morilec s ciljem. Vse življenje so ga ljudje odrivali stran. Bil je izmeček človeštva, na smrdljivi, s krvjo in iztrebki zasvinjani ribji tržnici ga je zapustila celo lastna mati. A prav izjemen dar mu vdihne voljo po življenju. Vohal je namreč vse. Vse, razen sebe. Ko z grozo ugotovi, da nima lastnega vonja in da ga verjetno zaradi tega ljudje že celo življenje zavračajo, se odloči ujeti vse vonjave tega sveta in s tem zajeti najvišjo stopnjo ljubezni in tako postati bog. Za trenutek mu to celo uspe, a se njegov ideal kmalu sesuje kot hiša iz kart. V trenutku se razblini tisti milni mehurček, ki ga je strastno pihal tako dolgo. In za tako ugotovitev je rešitev samo ena…

Filmska poslastica, ki je balzam za oči in parfum za nos. Presunljiva pripoved o propadlem projektu pesniškega psihopata. Učna ura nemškega režiserja vsem ameriškim kolegom, kako se snema filme po literarni predlogi. Dobra knjiga namreč še zdaleč ni zagotovilo za uspeh.

Trajanje: 147 minut.

Punchline: Ljubezen je več kot le parfum.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  1. vir >>> [beam me up!]
  • Share/Bookmark

Praznična

3.12.2006

Bilo je v enem večjih mest. Z dvema prijateljema sem se sprehajal po eni prometnejših ulic. Reka živobarvnih ljudi je drla mimo nas, da smo se počutili, kot da plavamo proti toku. V bistvu sem se sam tako počutil že vse življenje. Rinil sem tja, od koder so drugi bežali. Nič novega.

Ta čas se mi je še posebej gabil. Vsako leto znova. Staro leto je umiralo, ljudje pa so prekipevali od sreče in navdušenja. Kot majhni otroci so poskakovali po okrašenih ulicah, težke vrečke, ki so jih nosili, so od praznične teže silile k tlom. Ko sem tako okoli sebe z grozo opazoval široke in nasmejane oči mimoidočih, sem se vprašal, kako, za boga, mi vedno uspe pristati v takem dreku. Kako se vedno najde nekdo, ki me potisne v to grozljivko. Tokrat sem se zaklel, da nikoli več. Pa naj me vzame hudič.

Po ulicah smo blodili šele kakšne pol ure, ko so me že začele boleti noge, grlo pa je spominjalo na presušen vodnjak. Prijateljema sem omenil, da bi bilo mogoče pametno, če bi se ustavili. Popili kozarec ali dva. Ni slaba ideja, sta odvrnila. Drug drugemu sta pomežiknila in se na ves glas zarežala. Pa ne še onadva, sem pomislil.

Z očmi sem preletel nepretrgano verigo restavracij in lokalov, ki so na koncu ulice kot požrešni pritlikavci posrkali slehernega prazničnega popotnika. Ko sem že skoraj obupal nad željo, da bi našel primeren kotiček za svojo vznemirjeno dušo, sem opazil temačno gostilnico, ki je imela zunaj postavljene tri mize. Prazne. Kot nalašč. Pokazal sem jo prijateljema, ki sta le skomignila z rameni. Nama je prav. Itak.

Komaj smo dobro sedli za mizo, že je natakar prinesel tri piva. Ko smo ga začudeno pogledali, je ta mirno odvrnil: “Samo to imamo. Če vam kaj ni prav, greste lahko drugam.”

“Ne, ne. Že v redu.” Prijatelj se je obrnil k meni in pri ušesu zakrožil s prstom. Tip ni gladek. Zasmejal sem se in na dušek spil pol kozarca. Tudi prav. Mogoče dan le ne bo tako grozen. Mogoče se bo dalo še kaj rešiti.

Albino.jpg

K mizi je prisedel bel človek. Dobesedno. Bele je imel lase, obrvi, oči. Bil je hladen kot špricer, ki ga je postavil na mizo. S prstom je šel po robu kozarca, a zvoka ni bilo. Ga tudi nisem pričakoval. Gledal me je. Samo mene. Minila je minuta, ko je končno spregovoril. “Ime mi je Albin.” Prijatelja sta prasnila v smeh. Enemu je pivo butnilo skozi nosnici. Meni se sploh ni zdelo smešno. Ne vem, zakaj.

“Bi radi imeli praznično večerjo, kot je še niste doživeli?” Nihče od nas ni spregovoril. Očitno se nam je zdelo, da je vprašanje retorično. Tudi on ni povedal nič več, samo z očmi je pokazal nekam čez naša ramena. Obrnili smo se in zagledali tri dekleta. Čeprav je bil mraz, pa so bila oblečena pomanjkljivo. Zdelo se mi je, da so sestre. Črni kodri so jim padali do bokov. Vsaka je iztegnila desno roko. V roki ni bilo nič, le nežen, nagajiv, nadnaraven namig, da se jim pridružimo. Kot v transu smo vstali in jih prijeli za roke. Začeli smo se premikati. Začeli smo se premikati skozi mravljišče ljudi. A naenkrat je bilo vse drugače. Nič več stiskanja pri srcu, nič več mrzlega potu po grebenu hrbtenice. Počutil sem se, kot bi plaval skozi oblake.

feast_table.jpg

Stopili smo v stransko ulico in naenkrat smo bili sami. Po kakšnih petdesetih metrih smo zavili v napol propadajočo kamnito hišo. Toda notranjost je bila vse prej kot to. Pod lestencem, na katerem je gorelo na tisoče sveč, so bile v črki U postavljene orehove mize, ki so se šibile od takih in drugačnih dobrot. Dekleta so nas pospremila do mize in vljudno prosila, naj sedemo. Nato so zapustila hišo. Verjetno so šla iskat nove žrtve. Česa vsega so zmožni, sem pomislil. Samo da bi privabili nove goste, je bila moja naslednja misel. Prijatelja se nista pustila motiti. Norela sta od navdušenja.

“Lej to, stari, no!”

“Ma, hudo, ej.”

“Tole nas bo verjetno drago stalo.” Sem dodal. Nista me slišala. In kako prav sem imel.

V sobi nismo bili sami. Na drugi strani sta za mizo sedela moški in ženska. Mogoče sta bila mož in žena, glede na to, da se je ženska krčevito stiskala k moškemu kot klop. Zdelo se mi je, da se trese, čeprav je bilo v sobi prijetno toplo. Pogovarjala sta se v nekem tujem jeziku, morda v nemščini. Pomahal sem jima v pozdrav. Nazaj nisem dobil nič. Tudi prav.

V tistem trenutku je vstopil Albin. S svojimi belimi očmi je ošvignil sobo in zadovoljno prikimal. Zmagoslavno je dvignil roke in začel:

“Dobrodošli! V čast mi je, da vas lahko gostimo. Kot lahko vidite, imamo za vas pripravljene same najboljše jedi. Tudi žlahtne kapljice ne manjka. Zna se zgoditi, da se vam v kratkem pridruži še kdo, ampak ne ozirajte se na to. Vi kar začnite, ničesar ne bo zmanjkalo. Vedite, da ste nocoj tu z razlogom. Samo pravi izbranci smejo večerjati pri nas. Še enkrat dobrodošli!” Zavzdihnil sem in pomislil, da mogoče zganja prevelik cirkus zaradi nekaj kosov mesa in nekaj litrov rdečega. Beli mož se je odpravil iz sobe, ko se je nečesa spomnil in se obrnil na petah: “Še to. Verjetno vas skrbi, koliko vas bo vse to stalo. A skrb je odveč. Prepustite se užitkom, za plačilo bomo poskrbeli kasneje. Ko boste končali, vam bomo za sladki konec prinesli še kozarček našega najstarejšega vina. Seveda na račun hiše. Zdaj pa uživajte.” Mož je izginil iz sobe.

Prijateljema ni bilo treba dvakrat reči. Kar z rokami sta se lotila hrane, ki sta jo poplaknila z vinom. Na drugi strani sobe sta mož in žena jedla s priborom. Lepo umirjeno. Počasi. Nikamor se ne mudi. Kot da bi vedela, da ju zunaj ne čaka nič lepega. Zdelo se mi je, da ju je kamin, ki je žarel in prasketal levo od njiju, nekoliko ogrel. Žena se je nehala tresti. Tudi več sta se pogovarjala. Zdaj sem bil prepričan, da je nemščina. Le kako sta se ta dva znašla tu, mi res ni jasno, sem pomislil. Odgovora na to nisem nikoli dobil.

Požrtija je trajala kakšno uro in pol, ko so se v sobi neslišno pojavila dekleta, ki so nas pripeljala sem. Tokrat so v rokah držala pladnje, na pladnjih so kozarčki žvenketali ob steklenico. Vsakemu od nas so na mizo pred nami postavila en kozarček in vanj nalila vina. Nato so se umaknila iz sobe. Dvignili smo kozarčke in si nazdravili. Na moje začudenje sta to na drugi strani sobe storila tudi tujca. Viskozna tekočina je spolzela po mojem grlu. Vino kot vino, sem si rekel. Veliko hrupa za nič.

Potem se je zgodilo. Pogledal sem prijatelja, ki sta očitno doživljala isto. Pogledal sem proti tujcema. Na obrazu sta imela narisan zemljevid mešanih občutkov. Začudenje, strah, evforija, bolečina, vznesenost, žalost, veselje, otope… Začela sta izginjati. Migetala sta mi pred očmi. Začela sta bledeti. Pogledal sem prijatelja. Popačena slika. Kot bi bil v cirkusu in si ogledoval ogledala, ki te pomanjšajo ali odebelijo. Začel sem obračati oči, toda tokrat ne prostovoljno. Zadnja stvar, ki sem jo še videl, je bil nasmešek na obrazu belega moža, ko je vstopil v sobo. Nato tema.

* * *

Ko sem odprl oči, sem bil v neki drugi sobi. Ni bilo več toplo, saj so bila vrata v sobo odprta, vanjo pa je butal mrzel veter. Bil sem sam. Vstal sem in se odpravil proti izhodu. Šele takrat sem opazil, da zunaj, na nekakšnem kamnitem mostu, stojita prijatelja. Ko sem prišel do njiju, sta me le nemo pogledala in rekla: “Poslušaj”.

Najprej nisem slišal ničesar, potem pa se mi je zazdelo, da sem iz daljave slišal krik. Pridušeno vreščanje je rezalo gosto meglo, ki nas je ovijala kot mrtvaški prt. Zdelo se mi je tudi, da slišim besede, bil je nek tuj jezik, morda nemščina. A kdo bi vedel. Nisem vedel, koliko časa nisem bil pri zavesti, toda ko sem pogledal na uro, sem videl, da sta minili komaj dve uri. Še vedno je bil 25. december. Debele snežinke so začele padati name in se taliti na mojem še razgretem obrazu. Končno, sem pomislil. Končno sneg za božič. Izkazalo se je tudi, da je bil moj zadnji. Naslonil sem se na kamnito ograjo mostu, pogledal prijatelja in zavzdihnil.

castle_in_the_mist.jpg

anubis, 2006

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

BehindTheWheel1.jpg

Danes mi je prišlo na misel, da bi napisal besedo ali dve o prometu. Pa ne o kakršnemkoli prometu. O ljubljanskem prometu, ki je pravi fenomen. Kupi pločevine, ki se vsak dan stekajo na različne konce Ljubljane, so kot morje po nevihti. V valovih na obalo nameče vso možno nesnago, naplavi živobarvno umazanijo. In njihovi lastniki, v želji, da bi čim prej začeli svojo tlako, so vse prej kot uvidevni. Dobri, a umazani, zli.

Še prejšnji večer so z otroki brali pravljice za lahko noč, zjutraj pa se prelevijo v gladiatorje, ki se v moderni areni kovinskih levov, leopardov in grizlijev skušajo prebiti skozi navidez neprebojni ščit prometnega zamaška. Saj ne, da bi tako hoteli. A ni druge. Kot besni risi žugajo, kot nasršene garjave mačke sikajo in kot stekli klateški psi udrihajo po bogi hupi (tako kot nenehno pritiskanje na gumb dvigala – kot da bo zaradi tega prišel kaj prej).

honking.gif

Nekateri telefonirajo in so v čisto drugem svetu, samo na cesti ne, nekateri vlečejo jutranje čike (po možnosti z otrokom v avtu), spet drugi začenjajo jutranje družinske prepire kar na sprednjih sedežih enoprostorca. Cesta pač ni važna.

Za druge je cesta nekakšna zver. Zver z odprtim gobcem. Znanstvena fantastika. Takorekoč body-snatcher. Bojijo se, da bi se asfalt razklal na dvoje in bi jih požrl. V sekundi pogoltnil in bi zgrmeli v svet ognja in grehov. Zato se tiščijo volana. Skoraj se ga dotikajo z nosom. Jutranji smrkelj teče po njem. A tega ne opazijo. Tudi ceste ne opazijo. Ker se bojijo. Drugi hupajo, a tega ne slišijo. Semaforji so lučke vesoljskega plovila. Znaki so napisi v marsovskem jeziku.

Samo čakam, kdaj se bo nekomu odtrgalo.

reloading.jpg

V času, ko je popularno stvar vzeti v svoje roke. Zato me je na trenutke sram, da sem tudi sam včasih tak. Živčen, nestrpen, rad pohodim na plin. Žal mi je, da me je Ljubljana naredila takega.

Bojim se, da bo zaradi nespretne mestne politike stvar samo še hujša. Dušimo se v prometu, ljudje se odzovejo. Na nedolžne sovoznike.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark