Ego

31.03.2007

Starec je sedel za mizo, na kateri je ugašala sveča. Pred seboj je imel odprt zvezek besed, ki so, delno zaradi migetajoče svetlobe zastarele svetlobe, malo pa zaradi pozne ure, v njegovih očeh hipnotično plesale. Kot oživeli okostnjaki, ki so vstali iz zemlje, da bi ga prestrašili. Vedno znova. Kot mačka, ki ti nepričakovano skoči izza vogala, potem pa spoznaš, da si mačka ti sam. Bile so njegove besede. Preslikava preteklih početij. Prerez prepametnih početij.

_ . _

Bilo je nekoč. Bil je velik. Bila je era elitnih egotripov. Bil je mlad in počutil se je imenitno. Ni se mu bilo treba zateči k numerologiji, da bi vedel, kaj pomeni biti rojen pod srečno zvezdo. Njegova pot je bila vedno ena. Trni so bili zanj nekaj, kar se najde le na vrtnicah.
_ . _

Ob sebi je imel ljudi, ki so okoli njega tvorili zid. On pa je bil zanje kot časopis, v katerem lahko prebereš samo najveličastnejše zapiske. Vedel je, da mora svetu prenesti resnico. Ko je govoril, so ga poslušali. Ko je kazal, so ga gledali. Ko je bil tiho, so ga občudovali. Vedel je, zakaj. Vedel je, kako. In predvsem je vedel, kdo.

_ . _

Starec je v zvezek napisal sledeči utrinek: Ego je kot votel porcelanast kipec na robu majave police. Pogledal je skozi okno, a zunaj je bila tema. Bil je sam. Deset let. Deset zvezkov. Ta je bil njegov zadnji. Grenko-sladki sad njegovega življenja je gnil pod težo besed, ki so odslikavale vso bleščavo in navidezno resničnost. Zdaj je vedel, da je živel v zmoti. Spoznal je, da se je kopal v lažni slavi. Toda tega ni imel več komu zaupati. Zunaj je bila tema. Sonca več ne bo videl.

_ . _

Sključeni mož je v zvezek napisal še zadnjo misel, potem pa zvezek zaprl. Ego je kot jogurt. Hitro ga pogoltneš, težko izločiš.
Zvezke je zložil na kup. Iz predala mize je vzel vžigalice in eno prižgal. Ogenj se je kot očitajoči duh razplamtel. Starčeve oči so za hip zasijale. Solza se je kot lava spustila po licu. Vžigalico je odvrgel na kup. Pomislil je: Še dobro, da je koča lesena.
Iz tega plamena feniks ne bo vstal.

Anubis, 2007

Zapis je nastal ob glasbeni spremljavi skupine Dan D.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Moški je ležal v postelji. Bila je noč kot vsaka druga. Urni kazalec se je mučil z zadnjimi minutami starega dne kot starka brez zob, ki so ji na krožniku ostali še največji kosi žilavega mesa. Spanec ni in ni prišel. Saj moški tudi ni hotel, da pride.

insomnia

Ob njem se je neritmično dvigovala in spuščala odeja, pod katero je spala oseba, s katero je preživel večino svojega življenja. Moški je seveda takoj pomislil na nasedlega kita, ki ob večerni zarji čaka na lepši jutri. Moški je zavzdihnil in zaprl oči. Spanca zanj še dolgo ne bo. Delovni dan je bil naporen. Vsi podatki, ki so se pridno nabirali v tistih nekaj uricah, čakajo na predelavo. So kot surovina, ki bo postala končni izdelek. Lično zavit v škatli. Moški si na hitro predstavlja globok krožnik zrnja, ki ga bo treba vsak hip vreči v mlinček. V mislih se nasmehne in je vesel, da je domišljija v najboljših letih. Nato se zresni. Veliko mora še predelati. Spanca še dolgo ne bo.
Moški pomisli na denar, ki je danes odtekel z računa. En, dva, tri. Spreleti ga srh. Ni mu všeč, če se stanje bliža nuli. Če ima veliko denarja, se počuti močnega, samozavestnega. Hitro preračuna vse prilive, ki naj bi mu tako prijetno zlili na račun v naslednjih dneh. Izračun mu ni všeč, zato v račun vzame še naslednje tedne. Že boljše. Moški se spet nasmehne in se nekajkrat obrne sem in tja. Skuša najti najudobnejši položaj, saj utopično misli, da si je spanec zdaj zaslužil. Ne.
Ni mu všeč, s kakšnim tonom mu je danes sodelavec rekel, da preveč govori. Češ, naj raje dela. Moški zabrunda, naj se raje briga zase. Skrbi ga, kaj si zdaj mislijo ostali. Vedno rad ugaja vsem. Bo jutri ocenil položaj. Ampak zdi se mu, da so na njegovi strani. Kot je tudi prav. Pička ti materna, kaj si pa misliš. Predstavlja si, da ga sodelavec napade. Fizično. Moški se brani. Z nogo ga iz obrata brcne v glavo. Sodelavec se razfuka po mizi in v strahu spizdi pred njim. Sodelavka moškega posede na najbližji stol in mu šepne v uho: Čisto prav je, da si ga. Moški se nasmehne.

highintro

Danes so v neki reviji objavili seznam najbogatejših državljanov. Pomisli, kaj bi on naredil s takim bogastvom. Predstavlja si potovanja, hiter avto, konec dela od osmih do štirih, petih, počuti se vrednega, varnega, visokega. Z vsemi vrednimi dragocenostmi bi nonšalantno stopil pred svoje bivše partnerke in jim pokazal, da je uspel. Nariše se mu nasmeh.
Moški se spet obrača. Kot riba na suhem. V glavi pa premetava koščke spomina. Iz njih bi rad naredil sliko, ki bi jo obesil na steno v delovni sobi. Spanec bo prišel, ko bo plašč njegove predstave čist, brezmadežen. Kot dojenček.
Toda ta moški, ki si je rad predstavljal, da ima vse niti v svojih rokah, je pozabil, da mu je zjutraj umrl otrok.

anubis, 2007

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark