Vrh

26.09.2007

Bil je hrib. Na samem in samo njegov. Tega si je priboril samo zase. Toliko mu je bilo jasno. Ni pa povsem vedel, koliko časa že vleče svojo prtljago navzgor. Tri dni, tri leta? Ozrl se je, toda doline ni bilo na spregled. Po okolici se je kot siva sladkorna pena razlegala megla. Obrnil se je, njegove ozke oči pa so se utrujeno zazrle v vrh. Veke so postale kot masivne rolete, ki bodo vsak čas popustile pritisku.

Darko Modrijan je krčevito klecal pod tiransko težo, ki se mu je zgrinjala na hrbet. Noge so se mu šibile, ko je grizel v hrib. Pisani prodniki, ki so škripali pod njegovimi razcefranimi čevlji, so kot kapitulirane klapavice bežali na vse strani. Njegovo telo je slano jokalo, debele srage pa so se pekoče zažirale v njegove črne obrvi. Žile na vratu temno utripale. Črna modna srajca se mu je kot sluzast polivinil lepila na kožo, ki se je z vsakim korakom spreminjala v vročično platno. Toda Darko je hodil. Proti vrhu.

peak.gif

Počasi ga je začelo dušiti. Z vsakim vdihom je začutil nevidne, zelene, debele in mastne roke, ki so dišale po zmočenih bankovcih, kako ga grabežljivo stiskajo za vrat. Toda njegova nekoč tako vitka postava je kot betonski balvan blodila naprej. Tja gor, proti vrhu. Cilju, končni postaji, kjer si bo končno lahko oddahnil. Na vrhu je stala tista sveta stojnica, o kateri so mu vsi govorili. Napisa sicer ni mogel razbrati, toda vedel je, da mu bo uspelo. Samo še malo. In vrh bo njegov.

Ob takih mislih je pozabil na napor. Na vsakih deset, dvajset korakov je tako s stisnjenimi zobmi sprejel dodatni tovor, ki so ga nanj zmetali ljudje. Hitro in obtožujoče so prihajali z leve in desne, mu žugali s prstom. Nekaj najbolj drznih je z njega mrzlično trgalo kose hlač, da bi se z njimi hvalili pred drugimi. V njem je buhtelo, vrelo, kričalo, škripalo, piskalo, hroplo. A nič zato. Vrh je bil pred njegovimi očmi. Tam je bil. Čakal je, vabil ga je k sebi. Tako magnetno mamljiv. Njegove sanje so bile samo še korak stran. Samo še…

Spodrsnilo mu je. Z nosom se je zaril v zemljo, noge ga niso več ubogale. Padel je po teatralno, v počasnem posnetku. V tistem trenutku se je oranžno sonce kot jajce razlilo v belo valovito morje, ki je zagorelo. Dišeča trava hriba se je spremenila v prah, ki se mu je zaril v nosnice. Bobnenje, ki je spremljalo potres, se je kot kuga razširilo po njegovih mislih. Še zadnji hip je pogledal proti vrhu, da je videl, kako se je stojnica sesula sama vase. Bil je vrh. In vrha ni bilo več.

Darko je iztegnil roko in zakričal. Toda slišati ga ni hotel nihče.

anubis, 2007

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Moj časopisovič

1.09.2007

Priznam, zadnje čase berem vse manj časopisov. Malo temu botruje pomanjkanje časa, malo pa tudi dejstvo, da ni take izbire, ki bi mi dišala. Ob poplavi časopisov vlada suša. Ta naš majhni prostor je nabit z revijami, pa vendar zeva praznina. Živimo v času, ko politiki podolgem in počez nabijajo o blagostanju. Nemara je v tem tudi kaj resnice, saj imamo v Sloveniji sam lepe in bogate. V 2-milijonski državici nas je slavnih kar 90 odstotkov. Z naslovnic revij, ki vzniknejo v tedenskih intervalih, se smehljajo petičneži, ki merijo svoje bogastvo v belih zobeh in simetričnih joških. Zdi se, da sta nove standarde postavila dva gospoda. G. Trič in g. Trač. No, in še največkrat se zalotim s časopisom v roki, ko na stranišču opravljam “številko 2″, kar tudi priča o stanju tovrstnega čtiva.

Nekoč sem bral Delo. Sobotno prilogo. Ker sem bil car, razgledan car, sem jo seveda moral brati. In ker smo od nekdaj v naši družini nosili rdeče obleke, rdeče kravate, ker za sestro ni bilo hudega, ko je imela tardečo, in ker smo v kotu dnevne sobice imeli svetišče Maršalu, se je vsaj spodobilo, da sem podpiral omenjeni časopis. Bral sem ga in bral in počutil sem se pomembnega.

Potem pa se je nekaj zgodilo. Starša sta zamenjala Delo za Dnevnik. Meni pa je padla čeljust na tla. Halo?! Dnevnik? Že sem se videl, kako hitim po limone za čaj, kako panično po predalu iščem termometer, saj sem mislil, da sta “užgala” kolektivno bolezen zmedenega bralca. Rekel sem si, pičmaders!, to pa ni kar tako. Dnevnik, za katerega sem vedno mislil, da ga kupujejo babice in dedki in ga listajo nekje vmes med govejo župco in pečenko, je dnevno pristal v nabiralniku mojih strašev. Naj se v tem trenutku ustavim in ponovim nekaj kratkih misli, ki so mi takrat burnile v glavo: K-wa? Krneki! Ne me jebat! Ma vidva nista normalna!

Ah, ja. Seveda ni minilo dolgo, da ga nisem tudi sam kupil. Sobotna me je začela milo rečeno dolgočasiti, in ker cele dneve tudi ne moreš požirati samo hudo resnih zateženih tekstov, klasične literature in art filmov, sem se odločil za nakup. Kot vsak zaveden Ljubljančan (kwa je, stari, kjes mudel, ma ni pene, mo že zrihtal, važn da se ga nafukamo pa da carujemo pa da babe jag(h)amo) sem se v soboto odpravil na ljubljansko tržnico. V trafiki sem najprej pogledal levo in desno, potem pa prav potiho zahteval Dnevnik. Hitro, kot fantič, ki je kupil čike pa še kondome za frenda, sem ga zatlačil tja nekam med melancano in klobaso, in odhitel do bližnje klopce pod vrbami.

Časopis praviloma začnem brati od zadaj (predvsem zato, ker na prvih straneh afnajo gunce cirkusanti) in tokrat ni bilo nič drugače. Bežno sem preletel fuzbalerje, basketaše in šahiste. Ošvrknil črno stran o družinskih pedofilih (na tem mestu bi lahko recimo Gillette objavljal oglase za svoje stare, zarjavele žiletke), šaljivcih, ki radi kličejo na sodišče, in poslovnežih s Kajmanskih otokov ter nato še vrgel napol zdolgočaseno oko na poslovna slalomiranja.

Že sem skoraj obupal, ko sem takorekoč naletel na bombo. Ki mi je eksplodirala v obraz. Polstranska kolumna je bila kot mrzel, svež veter, ki je končno zapihal v tej osiromašeni puščavi. Pa je skoraj ne bi prebral. Le kdo bo bral misli nekega dolgolasega hipija, ki verjetno nabija v tri krasne, sem si rekel. Pa vendarle mi je osmi čut govoril, naj se le potrudim. Da ne bom razočaran. Konec koncev tudi ni kar tako, če se pojavi na isti strani kot Marko Crknovič, ki ga tudi rad preberem (čeprav mu včasih razumljivo tudi zmanjka sape – zadnja kolumna o nedirty Diani… Zeh). No, in potem preberem tega neznanega Borisa Dežulovića. In ga preberem še enkrat. In mi ni nič jasno. Je možno, da se naglas krohotam? Je možno, da je en stavek boljši od drugega? Je sploh možno, da o nekom razmišljam, da je car? Tako sveže, nabrito, duhovito, izvirno, spretno pisanje pa že ne more prihajati od nekega zadrgnjenega, ciničnega Slovenca, si rečem. In tudi ne. Tip je genitalno genialen, vam rečem.

  • Share/Bookmark