La Ment

26.12.2007

Tisti trenutek, ko je vstal od mrtvih, se je s komolci zvlekel na stol. Les že dolgo ni več škripal, so pa zaškripali njegovi zobje. Nevidna, neotipljiva, neznosna bolečina, ki je v teh dveh letih s svojimi kremplji trgala njegovo srž, je postala meso. Nekje je morala izbruhniti. Kot speča kraljica noči, ki se v cvetu na pomlad zbudi. Rima mu tokrat ni koristila, a se je vsemu navkljub nasmehnil, in si z drhtečo roko prižgal cigareto. Potegnil je. Ni ga pomirila, je pa za trenutek razkadila kopreno-moreno, ki se je zgrinjala nad njegovo spraskano dušo.

lonely-man.jpg

Po sobi je strah sejala sivina, ki je predstavljala hudo skušnjavo. Vabila ga je k sebi, v svoje varno zavetje. Stisnil bi se k njej, čutil bi njen utrip, bil bi pomirjen. Vedno znova se je skušal priviti k njej, a mu ni in ni uspelo. Nikoli ne bom več z njimi, si je rekel, in se histerično zasmejal. Prijel je pepelnik in ga zabrisal v steno tik ob edino okno, ki je kot rana zevala v zunanji svet. Svet, ki je bučal. Svet, ki je bil raznobarven. Svet, ki je v zadnjih vzdihljajih leta utripal kot kalejdoskop kričečih kancerogenih kanibalov.

V njem se je nabiral krik obupa, ki se je razblinil, preden je uspel naznaniti svojo nebeško nemoč. Zatisnil je oči, toda solze niso prišle. Potiho si je rekel, da mora spiti več tekočine, čeprav je vedel, da je njegova veja človečnosti izsušena. Vodnjak njegove volje je kot vata vpil vsakršno željo po rešitvi, po bilki, ki si utre pot med dvema vlažnima kamnoma v medsvetu svetlobe in teme.

Pogled je uprl na zid za sabo. Tam, sredi ničesar, je bila luknja. Prevelika za žebelj, a premajhna za zgodovinske učbenike. Bila je nepomembna luknja, zadnje zavetišče kovinskega neznanca, ki mu je skušal vzeti življenje. Zdaj je obtičal tam, še eno osamljeno bitje brez srca. Brez srca, da bi vzelo srce. Srce, ki je nekoč bílo za štiri. Danes bije le še za udarce. Za večnost vsega tega, medtem ko svet izginja. Pod to luknjo, pod to nepomembno luknjo za človeštvo, nedaleč stran nad kredenco, so se na tem istem zidu slepega sožitja in sprave risali črno-umazani pravokotni obrisi, ki so spominjali na nekoč, na sladko-otroške krike, na žensko-strastne gibe, na idilo, na štiri stene, ki niso bili zgolj zidovi… Vse to je imel neznansko rad. Toda tam ni bilo več fotografij, bile pa so pekoče vžganine.

sadness.png

Darko je na mizi segel po orumenelem kosu papirja, ki je v krčeviti legi ležal poleg zasmrajenega kosa zmagovitega orožja. Po vratu mu je v valovih počasi začel polzeti vroč, rdeč vosek življenja. Vsi spomini, ki so se mu pretakali po žilah, so počasi začeli bežati na okužen zrak. Hitro, si je rekel. Zapisane besede so mu vidno plesale pred očmi. Spominjale so ga na ples v maskah, ki ga je imel rad celo življenje. Maske. Zanje niso vedeli ne žena ne otroka. A bile so tam. Benetke brezmadežnih brezupov. Toda zdaj je bil čas razgaljanja. Ko je njegov sirup surove biti začel prihajati na dan, je še zadnjič prebral:

Zdaj. Ubil bom svojo nežnost. Zadušil ljubezen do naravnega. Pojdi zdaj. Odrini to stran. Ne pusti, da ostane. To nisi ti. Bori se — do mrtvega.

Bil je živ. Toda to je bila le beseda.

anubis, 2007

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

ad5affbae41ddc90417e4a67c5374758

  • Share/Bookmark