Vsakemu od nas (no, skoraj) občasno pade na ponk kakšno vprašanje, s katerim se ubadamo 7, 18 ali pa nešteto sekund. No, moja so v teh smešnih časih takšna. Bohve, od kje sem jih privlekel:

1. Se je smiselno opirati na določene raziskave, če se vsakič pojavijo raziskave, ki trdijo ravno nasprotno? Dr. John Smith III s Harvarda pravi, da je česen naravni antibiotik, dr. dr. Susan McBrayne z Oxforda pa pravi, da zaradi česna zraste tretje oko… Na riti.

2. Zakaj smo tako kratkovidni? Ne vidim do severnega pola, torej je v redu.

3. Zakaj dajemo ljudje psom in drugim malim živalim človeška imena? Jaka, pridi sem! Ne ti, pes.

4. Ali je lastništvo nepremičnine svoboda ali suženjstvo? Bajta in kredit za ubit, še najdražji mercedeZ in pečena je moja rit.

5. PC ali Mac? …

6. V čem je smisel patriotizma? Lokal patriotizma? Laško ali Union? Ah, saj je vseeno, samo da ni iz Lublane.

7. Zakaj si moški ne upamo povedati, da nas izoblikujejo ženske? Ja, draga moja, pir že prihaja. Na katerem kanalu je že Seks v mestu, ljubica? Ni problema, bom takoj preklopil.

8. Zakaj vsi norijo z vplačili lota, ko je glavni dobitek 2 mio €, ko pa ja sedmica 100 ušivih tisoč, stojita pred okencem le dva lokalna starčka? Ja, zato ker je premalo, anede. Cene stanovanj gredo v nebo, doma so lačna cvileča usta, pa itak imam več možnosti za dobitek, če so vrtoglavi zneski đekpota.

9. Ali je življenje le vmesna postaja med dvema smrtma? Ali se drevesa pogovarjajo, ko ni nikogar zraven? Kakšen je zvok ploskanja z eno roko? Bah, bom raje pogledal Ameriško pito 23.

10. Kaj storiti, če po večletni udeležbi na volitvah ugotoviš, da ni važno, katero ime obkrožiš? Čaki, tega sem že, tega tudi, tega sem lani… Aha, ostala mi je še Svobodna lista za ohranitev Potočke zijalke.

11. Ali imajo drugi tako mnenje o meni, kot ga imam sam o sebi? Let me hear you say C A R! C’mon!

12. Bo res vsak doživel svojih pet minut slave? Ne vem, ne vem, če se vsa trupla, prek katerih gremo, strinjajo s tem.

13. Zakaj smo se rodili ravno v tej državi? V bistvu se nekateri sploh nismo, ampak ok…

14. Katera osebnost sem? G. Napolprazenkozarec, ga. Napolpolnkozarec, gdč. Napolprazenpoln, gospodič Quatebreega Nigga

15. Smo v vesolju sami? Da. Ne. Da…Ne…Amm…Ne?………… Rešitev je bojda tu.

16. Zakaj se tako radi ustavimo pri prometni nesreči in opazujemo? Čakaj, aha, tamle je roka, desna noga… Kje je pa glava??

17. Zakaj smo tako privoščljivi? Hahaha, glej ga, idiota zabitega, prav mu je.

anubis, 2008

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

u.Trinek 2/x

10.01.2008

°°°°°°°°°°°°°°°

Živeli bomo 150 let. Nato umrli. Smrt je še najlažja. Težje je preživeti do nje.

°°°°°°°°°°°°°°°°

  • Share/Bookmark

Za-dovoljevanje

9.01.2008

Mnoge teorije, dokazane skozi prakso o razvoju človeške psihe, izhajajo iz spoznanja, da človeško bitje že v zelo zgodnjih letih, do 3. leta, sprejme v svoji notranjosti ŽIVLJENJSKI NAČRT, kako se bo spopadal s situacijami, ki bodo v prihodnosti prišle naproti. Načrtu botrujejo izkušnje/čustva, ki jih doživi znotraj primarne družine (žal le-te le malokrat temeljijo na spoštovanju in dostojanstvu sočloveka) - začuti vse, kar je za besedami, občutke in nesoglasja, in mora se nekako obvarovati pred tem, da preživi. Primoran je sprejeti svojo strategijo za dosego cilja, da bi ga ljudje okrog imeli radi (Ego Otroka). In mu navidezno uspeva tudi takrat, ko naj bi samostojno zaživel kot odgovoren človek.

Lahko rečemo temu tudi namera, ki je zelo globoka in trdno zakoreninjena v podzavesti, kajti otrok s tem misli srčno resno. Zaobljuba, ki si jo je dal, krmari njegovo življenje in ga sili k ponavljanju načina vedenja, ki ga je v družini do potankosti spoznal in ponotranjil.

“Imeli me bodo radi, če…”  so večni notranji dialogi, ki silijo ljudi k temu, da čas strukturirajo priložnostno. In socialni stiki so tako prijetni, ob njih se sprostimo po napornem delu in pozabimo na težave, ki so se pokazale v dnevu.

Toda kdaj bomo imeli čas poglobiti se v njih, tu so zato, da spoznamo svoj del?

Morda spet šele takrat, ko bo močno udarilo po našem egu in se ne bomo počutili na vrhuncu zunanje priljubljenosti? In koliko časa bo držalo naše spoznanje, da smo sami odgovorni, za kar nas zateče, in da nihče ne more dela opraviti namesto nas?

Morda le do naslednje priložnosti, ki bo našemu Egu ponudila, da ponovno zacveti, nas zavede s tem, kar smo dosegli/osvojili v življenju in prevzame krmilo nad našimi čustvi (in spet delujemo iz ego stanja otroka – iskreno navdušenje nad novo igračko, žalost ob izgubi le-te, obrambni mehanizmi, izbruhi jeze, žalosti, vali navdušenja, občutki krivde… – namesto iz ego stanja odraslega, ki se ga nismo imeli možnosti nikjer naučiti).

In ponovno “moram sem pa tja”, “kupiti to in to”, “sprejeti povabilo tja”, “narediti, kar me prosijo…”

in ljudem s tem dati občutek, da sem ok, tako me bodo imeli radi in gladili moj Ego, toda ali bom uspel prelisičiti tudi samega sebe, da sem ok in vreden ljubezni, pozornosti? In dan za dnem tako, “problem – obliž na rano” in gremo dalje po ustaljeni poti z istimi vajami, le obrazi se lahko menjajo, da ni vse skupaj tako dolgočasno.

Resnične potrebe duše pa ostajajo neuslišane. In tudi darilo, slaba vest, vodilo iz notranjosti, ki nas skromno in ponižno opominja na osvetlitev vsakršnega zatečenega problema, ni večno. Ko jo že nevemkolikokrat samopašno utišamo, se naposled vda, in presahne. Največkrat nam to uspe blizu 40. letu, ko že trdno jahamo v sedlu svojega značaja in ga zatorej veliko teže spreminjamo. Kdaj bo prišel tisti jutri, ko bom nehal doživljati krivice na tem svetu ali pa Boste že videli, kaj pomeni igrati se z mano ali pa Počakam, da mine in pozabim, morda bo jutri drugače… Vse to so odigrane vloge, ki jih negujemo.

 

Katjusa, 2008

  • Share/Bookmark

u.Trinek 1/x

9.01.2008

~~~~~

~~~~~~

Vse življenje se borimo sami s seboj,

da bi bili nekoč zmožni bitko prepustiti drugim.

~~~~~

~~~~~~

  • Share/Bookmark