Moj dom

28.02.2008

“Zakaj ne spoštuješ moje tišine?” Pogledala ga je kot sestradana volkulja, toda pogled se je zamrznil nekje na pol poti.

 
On je zrl predse, videl pa je le obrise besed, ki so se očitajoče risali proti stropu. Zlogi so zanihali v pajkovi mreži, ki je bila razpredena po lestencu. Vibracije, ki so topo udarjale ob stene, so se vračale kot jutranji glavobol. Močne, v upanju na boljši jutri, ki se brezpogojno utaplja daleč na sivem horizontu.

 
“Ker me boli.” Vedel je, da bi moral reči še kaj, da bi razpihal hlad, ki je vel iz njenih ust, toda besede niso in niso hotele priti. Praznina bivanja ob izgubi mu je dala vedeti, da počasi trohni njegova bit. Z vsakim težkim vdihom je vedel, da je bližje koncu. Verjetno bi ga v tem trenutku sprejel z odprtimi rokami, če nasproti njega ne bi sedela ona. V mrtvaški črnini, ki je kot vrba žalujka objemala njeno presušeno postavo. Ona, ki je nekoč srkala osvežilni sok mati narave, se je zdaj zadovoljila z drobtinicami življenja, ki so ji počasi polzeli skozi prste. Kot peščena ura, na kateri je počilo steklo. 

 
Ni zdržal več, zato je pogledal stran. Proti vratom. Za njimi so se slišali pridušeni zvoki vrveža, ki so spominjali na razpenjeno valovanje. Ljudje. Veseli, zgovorni, siti hrane, lačni zgodb. Zanje so se konci šele začeli. Te ljudi je poznal, bili so njegovi in njeni prijatelji. Toda zdaj je pozabil njihova imena. Bili so le zvoki kitar brez strun.

 
Počasi je vstala in si prižgala cigareto. On jo je pogledal in se ustrašil. Hitro je izdavil besede: “Povej, sem mar jaz kriv, da ni več med nama?” Poglej je zopet usmerila vanj. Tokrat je čutil mešanico ostuda in gneva, ki se je kot vroč kamen sesedla v njegov želodec. Počutil se je, kot bi bil zavezan za jambor, v katerega udarjajo morske iglice. Rad bi zatulil, pa ni bilo dovolj zraka. Ko se je bližala vratom, je vedel, da je njegov konec tu. Na nek način ga je to pomirjalo. Mogoče bo nekoč spet z njim. Tam, nekje. Kjer je mesto razparanim dušam.

 
Prišla je do vrat, prijela za kljuko in za trenutek obstala. Potegnila je iz napol pokajene cigarete, puhnila dim v njegovo smer in rekla: “Ja, si.” Trenutek za tem je ni bilo več. Pridružila se je valom. On pa je ostal v sobi. Pod nogami je začutil, da poka. Razpoka. Iz nje pa rdeča svetloba, ki ga je oslepila. Naposled si je le rekel: Doma sem.

 

~

anubis, 2008  anubis-avatar-5-small.jpg

~

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

 

  • Share/Bookmark

Kdo bi vedel

28.02.2008

~~

Kdo bi vedel,

če bi v tebi zaigrala melodija,

če bi z rokami razprl prsni koš,

da bi ven butnila energija,

ki bi razparala tkanino sveta,

ki bi razgalila modrosti,

vklesane v kamen samostana izgubljenih duš,

jih razstavila na koščke,

jih zložila v novo, vznemirljivo bit.

~

Si kdaj pomislila

name,

ko sem vpil v veter,

da se vrtim v krogu karikatur,

ki se mi smejijo,

mi v naročje nalagajo stoletni nemir?

~

Kdo bi vedel,

če bi se v meni pisala pesem,

če bi si slekla telesno obleko,

da bi na plan privrela sila,

ki bi rezala rudnine zemlje,

ki bi razodela dragulje,

vdelane v kovino oprav izgubljenih duš,

jih pomešala v gmoto,

jih zložila v novo, vznemirljivo bit.

Sem kdaj pomislil

nate,

ko si kričala v ogenj,

da te grabi gruča duhov,

ki se ti posmehujejo,

ti v roke potiskajo razbeljeno železo?

~~~

anubis, 2008  anubis-avatar-5-small.jpg

~~~~

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

V cvetu norosti

22.02.2008

°

V cvetu norosti

se listi življenja razprejo

in posrkajo sok nebesnega svoda

ki napaja utrujeno bilko

° 

Na osamljenem travniku večera

se otožno bitje sprehaja

razpre roke življenjskemu viharju

ki predrami zaspane oči

° 

Nekje v premajhni sobici

za mizo sedi senca in piše

besede se prelevijo v barve

ki se zrcalijo na obrazu

°

Silhueta vstane v večeru noči

viharja ne pomete pod prag

le nasmehne se

ko vidi postavo pred vrati

°°°°

°°°°

anubis, 2008  anubis-avatar-5-small.jpg

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Slovo

19.02.2008

~

Ko te ne bo

Mi bo druga roka risala obraz

Druge oči razpirale veke

Drugo telo jemalo sapo

~

Drugemu letnemu času bom hropla za vrat

Drugim deželam trosila znoj

Drugače obarvanim

Bom prebujala tek

~

Potem bom spet enkrat

Opravila prostovoljno delo

Razgalila se bom

V novejšo zgodovino

~

Ne bom pisala dolgih pisem

O pustolovščini

Ki me bo trgala

Parala šive celila papir

~

Ne bom napisala razglednice

O hipaški hordi

Ki se mi bo zvijala v gugalnici

Nekje med nebom in zemljo

~

Razpustila si bom lase

V nedolžno prigodo brez imen

V afriško podnebje bom nesla

Sončni žarek s senčnega brega

~

Morda bom za trenutek podvomila

V resničnost navideznega

Morda v dolgost dneva tam doli

Morda v kratkost trenutka po domače

~

Sonce bo sijalo malo drugače

V luno bom ne bom lajala

Nove melodije me bodo gnale na polje

In verjela jim bom

~

Tako kot sem včasih

Tvojim montiranim procesom

In zadelani nežnosti

Ki si ji pripisal neznačaj

~

Ne boš pričakoval da se s črnim

V trepetanju spomnim še česa

Pričakoval boš da verjamem samo

Tistim doli ki bodo pač pri roki

~ ~ ~

~ ~ ~ 

Jasna -  sliši se tvoj glas

~~

~~

  • Share/Bookmark

______

Ko se solze zlijejo

z ananasovim kompotom

s toplim vinom arhivske letine

z zadnjo zimsko slano

z znojem poslednjega Indijanca

s poteptanim izžetim izločkom njene pičke

z orošenimi očali kljuvajočega pogleda

s potnim čelom povešene črnke na polju

ko se solze zmešajo

v grenko sladkobni koktejl bojnega dne

___

Se sprašuješ

___

Mar jočem za Azijo

za arabsko vsiljivim nebom

ki laže krade pa ne

___

Mar jočem za izgubljenimi dosjeji

v kurcih lokalcev potepuhov tehničarjev

Mar za fantki ki še pridejo

lačni nedonošenega čustva

ki bodo najebali kar tako za hec

Mar zato ker te očka pušča samo

___

Ne bojim se jutrišnjega dne

ker bi bil težji

Bojim se jutrišnjega dne

ker bo lažji

___

by Jasna … nekdaj-nekoč

___

  • Share/Bookmark

p1010089-red2.jpg

It’s hard to tell the saddest story

in a grey-wrapped sordid reality.

The steam of the beholder

and the everlasting day

at the end of the street

where you

and a thousand wasted words

vanish

When we walked

but did not

(for we stand at the end of the street)

the waxing moon smiled

we turned

and were shocked to see

it was dark

(that means the day was over)

but still the same

just two silent shadows on the ground

waiting

Standing just there

at the end of the world

the earth collapsed

into oblivion

a black hole in front of us

red-glowing eyes beckoning

it’s tempting

but the easiest way

the words seem not to come

a habit

we’re lost, surely

the devil is rising from the dead

(as well as the myth itself)

i’m paralyzed

I don’t believe my eyes

I’m much obliged to you

who set up this meeting

with the master of fire

anubis anubis-avatar-5-small.jpg

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

ankh

15.02.2008

now i’m slouching ahead

of the vulture-serpent thread

with a crawling speed against the peak

and the creed

oh there’s no breath

to inhale all the valley

just peak up your strength

and bewitch me whole

and bewitch me whole

.

and reveal the sacred spell…

.

a pointing figure, a red-eyed jackal

to the slaves

a hot symbiosis of the history

that stays behind the ancient

brilliance

you collapse into the crypt

with the burning sensation

under shade-ironic sign…

.

beware of the certain faith

the sphynx turns a blind eye

.

.

anubis anubis-avatar-5-small.jpg

.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Globoko v dežju

15.02.2008

Nikoli ne bom razumela

tega moškega

(ki v črnem plašču stoji na dežju),

na obrazu razpotegnjen nasmeh,

se ne obrne, le strmi v nebo,

nič ne reče,

pridi bliže, bom zašepetala,

da ne razumem,

izpostavljen,

a brez skrbi prosi za še,

potreba po uveljavitvi ga drži trdno

vkovanega v mehek beton,

ki mu teče za škornje in pleza navzgor,

a on še vedno strmi v neznano,

kjer raziskujejo se znana ozvezdja,

vedno bolj je oddaljen od njih,

v upanju jih radostno prosi,

da iz kapljic spletejo lestev

in bi splezal na vrh,

se ne obrnil in spoznal,

da sploh ni potrebe po rešitvi.

anubis

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Tebe & Tebe & Tebe

14.02.2008

>

Če ne bi bilo tebe

in tebe

in tebe in tebe in tebe in tebe,

se ne bi sprožil panični plaz,

ko odprl sem zarjavela vrata

vase.

>

Če ne bi bilo tebe

in tebe

in tebe in tebe in tebe in tebe,

ne bi klecnil pod tesnobno težo,

ki sem si jo poveznil

nase.

>

Če ne bi bilo tebe

in tebe

in tebe in tebe in tebe in tebe,

iz mene ne bi bruhale biserne besede,

da bi deloval kot zadnje

prase.

>

Če ne bi bilo tebe

in tebe

in tebe in tebe in tebe in tebe,

ne bi hlastal po zamazanem zraku

te preklete človeške

rase.

>>>

>>>

anubis, 2008

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Tišina

13.02.2008

.

.

V meni se bijejo bitke,

ki jih ne poznam,

generali,

ki s prstom zabadajo v zemljevid,

zadirčni, ukazovalni, jezni, besni,

so navidezno neznani.

.
Notranji glas,

ki buči, doni, grmi, odmeva,

me zasužnji,

postanem ujeti primerek lastne zablode,

ki se s tisoč rokami oklepa kletke.

.
Sovražnik nikoli ne spi,

grmi, doni, buči, odmeva,

a ne sameva,

šepeta, namiguje,

vame vliva strah in preplah,

da bi se rešil spon

in bi moral izbrati pot,

ki ne vodi do znanih krajev,

temveč navzdol v hladno zavetje

teme,

razbitih melodij,

zmečkanih podob,

zveriženih besed,

majavih tal,

preluknjanih bark.

.
Toda ta veseli čas

bo prišel,

ko bo nastala tišina

kričečih barv,

ko bodo strelski jarki obmolknili…

.

.

.

..

anubis, 2008

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark