Za-dovoljevanje

9.01.2008

Mnoge teorije, dokazane skozi prakso o razvoju človeške psihe, izhajajo iz spoznanja, da človeško bitje že v zelo zgodnjih letih, do 3. leta, sprejme v svoji notranjosti ŽIVLJENJSKI NAČRT, kako se bo spopadal s situacijami, ki bodo v prihodnosti prišle naproti. Načrtu botrujejo izkušnje/čustva, ki jih doživi znotraj primarne družine (žal le-te le malokrat temeljijo na spoštovanju in dostojanstvu sočloveka) - začuti vse, kar je za besedami, občutke in nesoglasja, in mora se nekako obvarovati pred tem, da preživi. Primoran je sprejeti svojo strategijo za dosego cilja, da bi ga ljudje okrog imeli radi (Ego Otroka). In mu navidezno uspeva tudi takrat, ko naj bi samostojno zaživel kot odgovoren človek.

Lahko rečemo temu tudi namera, ki je zelo globoka in trdno zakoreninjena v podzavesti, kajti otrok s tem misli srčno resno. Zaobljuba, ki si jo je dal, krmari njegovo življenje in ga sili k ponavljanju načina vedenja, ki ga je v družini do potankosti spoznal in ponotranjil.

“Imeli me bodo radi, če…”  so večni notranji dialogi, ki silijo ljudi k temu, da čas strukturirajo priložnostno. In socialni stiki so tako prijetni, ob njih se sprostimo po napornem delu in pozabimo na težave, ki so se pokazale v dnevu.

Toda kdaj bomo imeli čas poglobiti se v njih, tu so zato, da spoznamo svoj del?

Morda spet šele takrat, ko bo močno udarilo po našem egu in se ne bomo počutili na vrhuncu zunanje priljubljenosti? In koliko časa bo držalo naše spoznanje, da smo sami odgovorni, za kar nas zateče, in da nihče ne more dela opraviti namesto nas?

Morda le do naslednje priložnosti, ki bo našemu Egu ponudila, da ponovno zacveti, nas zavede s tem, kar smo dosegli/osvojili v življenju in prevzame krmilo nad našimi čustvi (in spet delujemo iz ego stanja otroka – iskreno navdušenje nad novo igračko, žalost ob izgubi le-te, obrambni mehanizmi, izbruhi jeze, žalosti, vali navdušenja, občutki krivde… – namesto iz ego stanja odraslega, ki se ga nismo imeli možnosti nikjer naučiti).

In ponovno “moram sem pa tja”, “kupiti to in to”, “sprejeti povabilo tja”, “narediti, kar me prosijo…”

in ljudem s tem dati občutek, da sem ok, tako me bodo imeli radi in gladili moj Ego, toda ali bom uspel prelisičiti tudi samega sebe, da sem ok in vreden ljubezni, pozornosti? In dan za dnem tako, “problem – obliž na rano” in gremo dalje po ustaljeni poti z istimi vajami, le obrazi se lahko menjajo, da ni vse skupaj tako dolgočasno.

Resnične potrebe duše pa ostajajo neuslišane. In tudi darilo, slaba vest, vodilo iz notranjosti, ki nas skromno in ponižno opominja na osvetlitev vsakršnega zatečenega problema, ni večno. Ko jo že nevemkolikokrat samopašno utišamo, se naposled vda, in presahne. Največkrat nam to uspe blizu 40. letu, ko že trdno jahamo v sedlu svojega značaja in ga zatorej veliko teže spreminjamo. Kdaj bo prišel tisti jutri, ko bom nehal doživljati krivice na tem svetu ali pa Boste že videli, kaj pomeni igrati se z mano ali pa Počakam, da mine in pozabim, morda bo jutri drugače… Vse to so odigrane vloge, ki jih negujemo.

 

Katjusa, 2008

  • Share/Bookmark