Odšel/Prišel

15.03.2008

Odšel je,

nihče ni vedel, kam,

sam,

govorili so, da je bolan,

neprespan vsakdan

je zrasel čez krošnje,

vedel ni nihče,

če hoče tam tudi ostati,

zaspati sam…

Prišel je,

nihče ni vedel, kdaj,

zakaj,

govorili so, da je rešen,

potešen namen

je napolnil reke,

vedel ni nihče,

če hoče tu tudi ostati

in zaspati…

Ne,

nihče ni vedel,

ko je odšel, je prišel,

ne da bi zaspal,

je pa sanjal o krošnjah

in rjovečih rekah,

ki so se mu pretakale po telesu,

pa tega opazil

ni nihče.

 

anubis, 2008

 

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Reka okusov

6.03.2008

 

Ko ne veš,
kaj bi,
prisluhni tišini.
Odpre se svet
prežet z mavrično reko
okusov.

 

Ti že veš,
saj mi mahaš,
ne vidim, zavrti pa me,
da bi skočil v strugo,
dvignil roke
in objel osamljeno zvezdo.

 

 

anubis, 2008 anubis avatar 5 - SMALL

 

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Kdo bi vedel

28.02.2008

~~

Kdo bi vedel,

če bi v tebi zaigrala melodija,

če bi z rokami razprl prsni koš,

da bi ven butnila energija,

ki bi razparala tkanino sveta,

ki bi razgalila modrosti,

vklesane v kamen samostana izgubljenih duš,

jih razstavila na koščke,

jih zložila v novo, vznemirljivo bit.

~

Si kdaj pomislila

name,

ko sem vpil v veter,

da se vrtim v krogu karikatur,

ki se mi smejijo,

mi v naročje nalagajo stoletni nemir?

~

Kdo bi vedel,

če bi se v meni pisala pesem,

če bi si slekla telesno obleko,

da bi na plan privrela sila,

ki bi rezala rudnine zemlje,

ki bi razodela dragulje,

vdelane v kovino oprav izgubljenih duš,

jih pomešala v gmoto,

jih zložila v novo, vznemirljivo bit.

Sem kdaj pomislil

nate,

ko si kričala v ogenj,

da te grabi gruča duhov,

ki se ti posmehujejo,

ti v roke potiskajo razbeljeno železo?

~~~

anubis, 2008  anubis-avatar-5-small.jpg

~~~~

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

V cvetu norosti

22.02.2008

°

V cvetu norosti

se listi življenja razprejo

in posrkajo sok nebesnega svoda

ki napaja utrujeno bilko

° 

Na osamljenem travniku večera

se otožno bitje sprehaja

razpre roke življenjskemu viharju

ki predrami zaspane oči

° 

Nekje v premajhni sobici

za mizo sedi senca in piše

besede se prelevijo v barve

ki se zrcalijo na obrazu

°

Silhueta vstane v večeru noči

viharja ne pomete pod prag

le nasmehne se

ko vidi postavo pred vrati

°°°°

°°°°

anubis, 2008  anubis-avatar-5-small.jpg

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Tebe & Tebe & Tebe

14.02.2008

>

Če ne bi bilo tebe

in tebe

in tebe in tebe in tebe in tebe,

se ne bi sprožil panični plaz,

ko odprl sem zarjavela vrata

vase.

>

Če ne bi bilo tebe

in tebe

in tebe in tebe in tebe in tebe,

ne bi klecnil pod tesnobno težo,

ki sem si jo poveznil

nase.

>

Če ne bi bilo tebe

in tebe

in tebe in tebe in tebe in tebe,

iz mene ne bi bruhale biserne besede,

da bi deloval kot zadnje

prase.

>

Če ne bi bilo tebe

in tebe

in tebe in tebe in tebe in tebe,

ne bi hlastal po zamazanem zraku

te preklete človeške

rase.

>>>

>>>

anubis, 2008

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Tišina

13.02.2008

.

.

V meni se bijejo bitke,

ki jih ne poznam,

generali,

ki s prstom zabadajo v zemljevid,

zadirčni, ukazovalni, jezni, besni,

so navidezno neznani.

.
Notranji glas,

ki buči, doni, grmi, odmeva,

me zasužnji,

postanem ujeti primerek lastne zablode,

ki se s tisoč rokami oklepa kletke.

.
Sovražnik nikoli ne spi,

grmi, doni, buči, odmeva,

a ne sameva,

šepeta, namiguje,

vame vliva strah in preplah,

da bi se rešil spon

in bi moral izbrati pot,

ki ne vodi do znanih krajev,

temveč navzdol v hladno zavetje

teme,

razbitih melodij,

zmečkanih podob,

zveriženih besed,

majavih tal,

preluknjanih bark.

.
Toda ta veseli čas

bo prišel,

ko bo nastala tišina

kričečih barv,

ko bodo strelski jarki obmolknili…

.

.

.

..

anubis, 2008

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Vse stoji

11.02.2008

Hodiš v vetru, ki ti šepeta tisoč glasov,

ne veš, kam se obrniti,

blodiš po cesti brez konca, povsod tisoč rok,

ne veš, katero prijeti,

svoje roke spraviš v žep in skloniš pogled,

da te kdo ne opazi.

Razumeš, da je drugim lahko,

na vsakem vogalu nevarnost, da te ujame tok,

reka tisočerih oči,

obup raste, upanje kopni, rutina ubija,

vse bolj se zdi,

da se bojiš zaupati.

Kam grem, če ne greš ti?

Kam gremo vsi, če vse stoji?

Stavbe ne propadajo več,

miselni napor je odveč,

vse stoji, dokler se nekaj ne zgodi,

ali ti ali mi vsi.

Zakaj si ti, če se meni ne zdi,

vse stoji, vse stoji.

Zakaj bi sploh bil jaz, če imam raje tvoj obraz,

še vprašaš, kaj bo jutri,

seveda vse stoji,

ti in mi vsi.

anubis, 2008

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark