Če kdo še ne pozna, novi-stari slovenski bend na sceni z drugim videospotom.

YouTube slika preogleda

Tokrat sem zraven sodeloval kot sopisec besedila s Torulom:

Waking partially untamed
Part in vain all so insane
Sucking air-in-air to breathe
Decompressing disbelief

…in whole

New directions to be met
Self-control got stale and flat
It’s simple, dry and permissive!
Something swayed to stay

…in whole

Assembling discomfort
Decomposed in wakeful rad
Eyeball in, to die for
Seeking sky before sunset

…in whole

Overall been oh so there
Cut in half in wisp of air
In the quiet, in the front
If consumed in right amount

In whole

Single izide 2. septembra. Enjoy.

Več info na: http://www.torul-recordings.net

  • Share/Bookmark

Moj prvi fan video za komad Melody of a Fallen Tree benda Windsor for the Derby.

Enjoy.

YouTube slika preogleda
http://www.youtube.com/watch?v=3mhQ4AzYiuQ
  • Share/Bookmark

Vsakemu od nas (no, skoraj) občasno pade na ponk kakšno vprašanje, s katerim se ubadamo 7, 18 ali pa nešteto sekund. No, moja so v teh smešnih časih takšna. Bohve, od kje sem jih privlekel:

1. Se je smiselno opirati na določene raziskave, če se vsakič pojavijo raziskave, ki trdijo ravno nasprotno? Dr. John Smith III s Harvarda pravi, da je česen naravni antibiotik, dr. dr. Susan McBrayne z Oxforda pa pravi, da zaradi česna zraste tretje oko… Na riti.

2. Zakaj smo tako kratkovidni? Ne vidim do severnega pola, torej je v redu.

3. Zakaj dajemo ljudje psom in drugim malim živalim človeška imena? Jaka, pridi sem! Ne ti, pes.

4. Ali je lastništvo nepremičnine svoboda ali suženjstvo? Bajta in kredit za ubit, še najdražji mercedeZ in pečena je moja rit.

5. PC ali Mac? …

6. V čem je smisel patriotizma? Lokal patriotizma? Laško ali Union? Ah, saj je vseeno, samo da ni iz Lublane.

7. Zakaj si moški ne upamo povedati, da nas izoblikujejo ženske? Ja, draga moja, pir že prihaja. Na katerem kanalu je že Seks v mestu, ljubica? Ni problema, bom takoj preklopil.

8. Zakaj vsi norijo z vplačili lota, ko je glavni dobitek 2 mio €, ko pa ja sedmica 100 ušivih tisoč, stojita pred okencem le dva lokalna starčka? Ja, zato ker je premalo, anede. Cene stanovanj gredo v nebo, doma so lačna cvileča usta, pa itak imam več možnosti za dobitek, če so vrtoglavi zneski đekpota.

9. Ali je življenje le vmesna postaja med dvema smrtma? Ali se drevesa pogovarjajo, ko ni nikogar zraven? Kakšen je zvok ploskanja z eno roko? Bah, bom raje pogledal Ameriško pito 23.

10. Kaj storiti, če po večletni udeležbi na volitvah ugotoviš, da ni važno, katero ime obkrožiš? Čaki, tega sem že, tega tudi, tega sem lani… Aha, ostala mi je še Svobodna lista za ohranitev Potočke zijalke.

11. Ali imajo drugi tako mnenje o meni, kot ga imam sam o sebi? Let me hear you say C A R! C’mon!

12. Bo res vsak doživel svojih pet minut slave? Ne vem, ne vem, če se vsa trupla, prek katerih gremo, strinjajo s tem.

13. Zakaj smo se rodili ravno v tej državi? V bistvu se nekateri sploh nismo, ampak ok…

14. Katera osebnost sem? G. Napolprazenkozarec, ga. Napolpolnkozarec, gdč. Napolprazenpoln, gospodič Quatebreega Nigga

15. Smo v vesolju sami? Da. Ne. Da…Ne…Amm…Ne?………… Rešitev je bojda tu.

16. Zakaj se tako radi ustavimo pri prometni nesreči in opazujemo? Čakaj, aha, tamle je roka, desna noga… Kje je pa glava??

17. Zakaj smo tako privoščljivi? Hahaha, glej ga, idiota zabitega, prav mu je.

anubis, 2008

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Vrh

26.09.2007

Bil je hrib. Na samem in samo njegov. Tega si je priboril samo zase. Toliko mu je bilo jasno. Ni pa povsem vedel, koliko časa že vleče svojo prtljago navzgor. Tri dni, tri leta? Ozrl se je, toda doline ni bilo na spregled. Po okolici se je kot siva sladkorna pena razlegala megla. Obrnil se je, njegove ozke oči pa so se utrujeno zazrle v vrh. Veke so postale kot masivne rolete, ki bodo vsak čas popustile pritisku.

Darko Modrijan je krčevito klecal pod tiransko težo, ki se mu je zgrinjala na hrbet. Noge so se mu šibile, ko je grizel v hrib. Pisani prodniki, ki so škripali pod njegovimi razcefranimi čevlji, so kot kapitulirane klapavice bežali na vse strani. Njegovo telo je slano jokalo, debele srage pa so se pekoče zažirale v njegove črne obrvi. Žile na vratu temno utripale. Črna modna srajca se mu je kot sluzast polivinil lepila na kožo, ki se je z vsakim korakom spreminjala v vročično platno. Toda Darko je hodil. Proti vrhu.

peak.gif

Počasi ga je začelo dušiti. Z vsakim vdihom je začutil nevidne, zelene, debele in mastne roke, ki so dišale po zmočenih bankovcih, kako ga grabežljivo stiskajo za vrat. Toda njegova nekoč tako vitka postava je kot betonski balvan blodila naprej. Tja gor, proti vrhu. Cilju, končni postaji, kjer si bo končno lahko oddahnil. Na vrhu je stala tista sveta stojnica, o kateri so mu vsi govorili. Napisa sicer ni mogel razbrati, toda vedel je, da mu bo uspelo. Samo še malo. In vrh bo njegov.

Ob takih mislih je pozabil na napor. Na vsakih deset, dvajset korakov je tako s stisnjenimi zobmi sprejel dodatni tovor, ki so ga nanj zmetali ljudje. Hitro in obtožujoče so prihajali z leve in desne, mu žugali s prstom. Nekaj najbolj drznih je z njega mrzlično trgalo kose hlač, da bi se z njimi hvalili pred drugimi. V njem je buhtelo, vrelo, kričalo, škripalo, piskalo, hroplo. A nič zato. Vrh je bil pred njegovimi očmi. Tam je bil. Čakal je, vabil ga je k sebi. Tako magnetno mamljiv. Njegove sanje so bile samo še korak stran. Samo še…

Spodrsnilo mu je. Z nosom se je zaril v zemljo, noge ga niso več ubogale. Padel je po teatralno, v počasnem posnetku. V tistem trenutku se je oranžno sonce kot jajce razlilo v belo valovito morje, ki je zagorelo. Dišeča trava hriba se je spremenila v prah, ki se mu je zaril v nosnice. Bobnenje, ki je spremljalo potres, se je kot kuga razširilo po njegovih mislih. Še zadnji hip je pogledal proti vrhu, da je videl, kako se je stojnica sesula sama vase. Bil je vrh. In vrha ni bilo več.

Darko je iztegnil roko in zakričal. Toda slišati ga ni hotel nihče.

anubis, 2007

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Moj časopisovič

1.09.2007

Priznam, zadnje čase berem vse manj časopisov. Malo temu botruje pomanjkanje časa, malo pa tudi dejstvo, da ni take izbire, ki bi mi dišala. Ob poplavi časopisov vlada suša. Ta naš majhni prostor je nabit z revijami, pa vendar zeva praznina. Živimo v času, ko politiki podolgem in počez nabijajo o blagostanju. Nemara je v tem tudi kaj resnice, saj imamo v Sloveniji sam lepe in bogate. V 2-milijonski državici nas je slavnih kar 90 odstotkov. Z naslovnic revij, ki vzniknejo v tedenskih intervalih, se smehljajo petičneži, ki merijo svoje bogastvo v belih zobeh in simetričnih joških. Zdi se, da sta nove standarde postavila dva gospoda. G. Trič in g. Trač. No, in še največkrat se zalotim s časopisom v roki, ko na stranišču opravljam “številko 2″, kar tudi priča o stanju tovrstnega čtiva.

Nekoč sem bral Delo. Sobotno prilogo. Ker sem bil car, razgledan car, sem jo seveda moral brati. In ker smo od nekdaj v naši družini nosili rdeče obleke, rdeče kravate, ker za sestro ni bilo hudega, ko je imela tardečo, in ker smo v kotu dnevne sobice imeli svetišče Maršalu, se je vsaj spodobilo, da sem podpiral omenjeni časopis. Bral sem ga in bral in počutil sem se pomembnega.

Potem pa se je nekaj zgodilo. Starša sta zamenjala Delo za Dnevnik. Meni pa je padla čeljust na tla. Halo?! Dnevnik? Že sem se videl, kako hitim po limone za čaj, kako panično po predalu iščem termometer, saj sem mislil, da sta “užgala” kolektivno bolezen zmedenega bralca. Rekel sem si, pičmaders!, to pa ni kar tako. Dnevnik, za katerega sem vedno mislil, da ga kupujejo babice in dedki in ga listajo nekje vmes med govejo župco in pečenko, je dnevno pristal v nabiralniku mojih strašev. Naj se v tem trenutku ustavim in ponovim nekaj kratkih misli, ki so mi takrat burnile v glavo: K-wa? Krneki! Ne me jebat! Ma vidva nista normalna!

Ah, ja. Seveda ni minilo dolgo, da ga nisem tudi sam kupil. Sobotna me je začela milo rečeno dolgočasiti, in ker cele dneve tudi ne moreš požirati samo hudo resnih zateženih tekstov, klasične literature in art filmov, sem se odločil za nakup. Kot vsak zaveden Ljubljančan (kwa je, stari, kjes mudel, ma ni pene, mo že zrihtal, važn da se ga nafukamo pa da carujemo pa da babe jag(h)amo) sem se v soboto odpravil na ljubljansko tržnico. V trafiki sem najprej pogledal levo in desno, potem pa prav potiho zahteval Dnevnik. Hitro, kot fantič, ki je kupil čike pa še kondome za frenda, sem ga zatlačil tja nekam med melancano in klobaso, in odhitel do bližnje klopce pod vrbami.

Časopis praviloma začnem brati od zadaj (predvsem zato, ker na prvih straneh afnajo gunce cirkusanti) in tokrat ni bilo nič drugače. Bežno sem preletel fuzbalerje, basketaše in šahiste. Ošvrknil črno stran o družinskih pedofilih (na tem mestu bi lahko recimo Gillette objavljal oglase za svoje stare, zarjavele žiletke), šaljivcih, ki radi kličejo na sodišče, in poslovnežih s Kajmanskih otokov ter nato še vrgel napol zdolgočaseno oko na poslovna slalomiranja.

Že sem skoraj obupal, ko sem takorekoč naletel na bombo. Ki mi je eksplodirala v obraz. Polstranska kolumna je bila kot mrzel, svež veter, ki je končno zapihal v tej osiromašeni puščavi. Pa je skoraj ne bi prebral. Le kdo bo bral misli nekega dolgolasega hipija, ki verjetno nabija v tri krasne, sem si rekel. Pa vendarle mi je osmi čut govoril, naj se le potrudim. Da ne bom razočaran. Konec koncev tudi ni kar tako, če se pojavi na isti strani kot Marko Crknovič, ki ga tudi rad preberem (čeprav mu včasih razumljivo tudi zmanjka sape – zadnja kolumna o nedirty Diani… Zeh). No, in potem preberem tega neznanega Borisa Dežulovića. In ga preberem še enkrat. In mi ni nič jasno. Je možno, da se naglas krohotam? Je možno, da je en stavek boljši od drugega? Je sploh možno, da o nekom razmišljam, da je car? Tako sveže, nabrito, duhovito, izvirno, spretno pisanje pa že ne more prihajati od nekega zadrgnjenega, ciničnega Slovenca, si rečem. In tudi ne. Tip je genitalno genialen, vam rečem.

  • Share/Bookmark

road-to-guantanamo_us.jpg

Film Pot v Guantanamo so prikazali na letošnjem filmskem fesivalu Liff. Gre za mešanico arhivskih posnetkov, resničnih pričevanj zapornikov in dramatizacije. Gledanja doku-filma sem se lotil z določeno mero dvoma, saj sem pričakoval pretirano poveličevanje “druge strani”, torej zgodbo tistih, “ki niso z nami, ampak so proti nam”. Lepo, da sem se motil.

road3.jpg

Gre za preprosto zgodbo štirih britanskih muslimanov, Ruhela, Asifa, Šafika in Monirja, ki se leta 2001 podajo v Pakistan na Asifovo poroko. Že sam naslov nam pove, kje bodo pristali, vseeno pa ne vemo, kako. Ko prispejo v Pakistan, se odločijo obiskati še Afganistan, kamor pa prispejo ravno na dan, ko začnejo Američani obstreljevati Talibane. Monir izgine neznano kam, ostale tri pa ujamejo ameriški vojaki, ki jih zaradi suma povezanosti z Osamo bin Ladnom po nekaj tednih pošljejo v zloglasni Guantanamo na Kubi.

main.jpg

Tam preživijo skoraj tri leta. In doživijo stvari, ki si jih ne bi nikoli predstavljali. Dneve in noči jih zaslišujejo z enimi in istimi vprašanji, skušajo jim podtakniti povezanost s teroristi, zasliševalci se lažejo in jim skušajo zlomiti voljo. Z verigami jih vklenejo na tla in jim predvajajo glasno glasbo, vtaknejo jih v samice, kjer preživijo tudi po več mesecev. Zunaj na žgočem soncu morajo vklenjeni klečati s kapuco na glavi, v kletkah ne smejo moliti, še vstati ne smejo. Ne pomaga moledovanje, preklinjanje, ne zaležejo razlage, da so Britanci in da nimajo nobene veze z Osamo. Videti je, kot da so Američani pripravljeni iz njih iztisniti priznanje. Videti je, da se požvižgajo na človekove pravice. Res, film pokaže veliko, a ni nasičeno. Brez violin, brez pretiranih solz.

Road to Guantanamo.jpg

Film je plod režiserjev Michaela Winterbottoma (9 orgazmov, 24-urni žurerji, Dobrodošli v Sarajevu) in Matta Whitecrossa. Letos je v Berlinu prejel srebrnega medveda za režijo. Film je še posebej aktualen v teh kaotičnih časih, ko v zraku povsod po svetu vlada neko nelagodje, ko se je zacementiralo enoumje, iz katerega vsaj še nekaj časa ne bo izhoda. V času, ko tako radi verjamemo v stvari, ki nam jih neprestano servirajo na pladnju po televiziji. V času, ko je “v boju proti terorizmu” dovoljeno vse. In taka politika je hudo nalezljiva. Nosi celo hujše posledice kot “grde, grde” bolezni, pred katerimi nas svarijo in katerih se tako grozno bojimo. Zato je treba biti vedno pripravljen. Na vse. Koliko časa bo svet gledal vse to? Guantanamo je zgolj en primer…

Trajanje: 95 minut

Punchline: Bog obstaja, iz mesa in krvi. Ljudje naj se ga bojijo.

Dodatno branje:

- Wikipedia

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

Kot otrok nisem rad bral. V bistvu sem se knjig bal in se jih otepal kot prešvicane srajce. Bukle so mi predstavljale simbol (nezaslužene) kazni, ki so mi jo naložili nepravični učitelji ali pa strogi starši. V živo se spominjam, kakšne družinske vojne so divjale po stanovanju, ko je bilo treba za šolo prebrati Pod svobodnim soncem. Ali pa kakšno drugo čtivo. Takrat sem branje nekako enačil z obiskom pri zobozdravniku.

Mi je pa takrat prišla (po naključju?) v roke knjiga, ki sem jo tako rekoč prebral na mah. V tistem obdobju, ko sem imel kakšnih 13 let, smo s starši za vikende hodili na piknike v Iško vas. Nekega nedeljskega dopoldneva, ko se je obetal dolgočasen dan (odšli smo sami, brez družinskih prijateljev), sem s sabo na svoje začudenje odnesel še knjigo. In to ni bila kar ena knjiga, ampak THE knjiga, knjiga, ki mi je očitno odprla oči. Govorim o zelo uspešni knjigi Patricka Süskinda Parfum. Tam nekje ob reki sem se udobno namestil in jo prebral v treh, štirih urah. Čas mi še nikoli ni tako hitro minil. Praktično dihal sem z njo, takorekoč vohal sem vsak stavek (tisti, ki me poznajo, se bodo tu ustavili – znan sem namreč po tem, da knjige tudi “voham” in si tudi na tak način ustvarim mnenje). Omenjena knjiga je, kot sem že rekel, v meni odklenila nekaj, kar sploh nisem vedel, da imam. In danes ne morem več živeti brez črk, besed, stavkov… Ampak to je že druga zgodba.

perfume.jpg

Danes sem si ogledal film, ki je narejen po tej knjigi. Parfuma so se hoteli lotiti številni priznani režiserji (med drugim tudi Kubrick, Scorsese, Forman), a so dvignili roke nad projektom. Češ da se knjige ne da prenesti na veliki ekran. Verjetno je bil tudi sam avtor tega mnenja, saj dolga leta ni hotel prodati avtorskih pravic (na koncu je to le storil in dobil okoli 10 milijonov evrov). To je storil šele leta 2001 (roman je napisal l. 1985). ”i

Režiser Tom Tykwer (poznamo ga predvsem po filmu Teci, Lola, teci) je svoje delo opravil z odliko. To potovanje v estetsko in vizualno dovršeno cesarstvo čutil nas zadovolji na vseh področjih. Tako igralsko, scenaristično, kot tudi stilsko. Glavni igralec Ben Whishaw je dokaj neznan, kar je dobrodošlo in verodostojnejše.

perfume18.jpg

Režiser predvsem ne moralizira in nam ne postreže s patetiko, ki te pri takih filmih lahko hitro zmami v skušnjavo, ampak vrednostne sodbe (če so sploh na mestu) prepušča gledalcem samim. Jean-Baptiste Grenouille, glavni protagonist, je namreč serijski morilec. Serijski morilec s ciljem. Vse življenje so ga ljudje odrivali stran. Bil je izmeček človeštva, na smrdljivi, s krvjo in iztrebki zasvinjani ribji tržnici ga je zapustila celo lastna mati. A prav izjemen dar mu vdihne voljo po življenju. Vohal je namreč vse. Vse, razen sebe. Ko z grozo ugotovi, da nima lastnega vonja in da ga verjetno zaradi tega ljudje že celo življenje zavračajo, se odloči ujeti vse vonjave tega sveta in s tem zajeti najvišjo stopnjo ljubezni in tako postati bog. Za trenutek mu to celo uspe, a se njegov ideal kmalu sesuje kot hiša iz kart. V trenutku se razblini tisti milni mehurček, ki ga je strastno pihal tako dolgo. In za tako ugotovitev je rešitev samo ena…

Filmska poslastica, ki je balzam za oči in parfum za nos. Presunljiva pripoved o propadlem projektu pesniškega psihopata. Učna ura nemškega režiserja vsem ameriškim kolegom, kako se snema filme po literarni predlogi. Dobra knjiga namreč še zdaleč ni zagotovilo za uspeh.

Trajanje: 147 minut.

Punchline: Ljubezen je več kot le parfum.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  1. vir >>> [beam me up!]
  • Share/Bookmark

BehindTheWheel1.jpg

Danes mi je prišlo na misel, da bi napisal besedo ali dve o prometu. Pa ne o kakršnemkoli prometu. O ljubljanskem prometu, ki je pravi fenomen. Kupi pločevine, ki se vsak dan stekajo na različne konce Ljubljane, so kot morje po nevihti. V valovih na obalo nameče vso možno nesnago, naplavi živobarvno umazanijo. In njihovi lastniki, v želji, da bi čim prej začeli svojo tlako, so vse prej kot uvidevni. Dobri, a umazani, zli.

Še prejšnji večer so z otroki brali pravljice za lahko noč, zjutraj pa se prelevijo v gladiatorje, ki se v moderni areni kovinskih levov, leopardov in grizlijev skušajo prebiti skozi navidez neprebojni ščit prometnega zamaška. Saj ne, da bi tako hoteli. A ni druge. Kot besni risi žugajo, kot nasršene garjave mačke sikajo in kot stekli klateški psi udrihajo po bogi hupi (tako kot nenehno pritiskanje na gumb dvigala – kot da bo zaradi tega prišel kaj prej).

honking.gif

Nekateri telefonirajo in so v čisto drugem svetu, samo na cesti ne, nekateri vlečejo jutranje čike (po možnosti z otrokom v avtu), spet drugi začenjajo jutranje družinske prepire kar na sprednjih sedežih enoprostorca. Cesta pač ni važna.

Za druge je cesta nekakšna zver. Zver z odprtim gobcem. Znanstvena fantastika. Takorekoč body-snatcher. Bojijo se, da bi se asfalt razklal na dvoje in bi jih požrl. V sekundi pogoltnil in bi zgrmeli v svet ognja in grehov. Zato se tiščijo volana. Skoraj se ga dotikajo z nosom. Jutranji smrkelj teče po njem. A tega ne opazijo. Tudi ceste ne opazijo. Ker se bojijo. Drugi hupajo, a tega ne slišijo. Semaforji so lučke vesoljskega plovila. Znaki so napisi v marsovskem jeziku.

Samo čakam, kdaj se bo nekomu odtrgalo.

reloading.jpg

V času, ko je popularno stvar vzeti v svoje roke. Zato me je na trenutke sram, da sem tudi sam včasih tak. Živčen, nestrpen, rad pohodim na plin. Žal mi je, da me je Ljubljana naredila takega.

Bojim se, da bo zaradi nespretne mestne politike stvar samo še hujša. Dušimo se v prometu, ljudje se odzovejo. Na nedolžne sovoznike.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

poster_john_tucker_must_die.jpg

Naslov bi preimenoval. V John TFucker. Pa ne zato, ker bi bil tako rad vulgaren, ampak bi bilo vsaj nekaj zanimivega. Okej, ne rečem, verjetno ne spadam med ciljno publiko za tak film, ampak si ga bom vseeno drznil komentirati.

John Tucker, mrtev si je babji film. Najstniški babji film. Najstniški babji film s kurjimi možgani. Najstniški babji film s kurjimi možgani in sprano scenaristično kozlarijo. Film je film za prave dece. Prave najstniške dece. Prave najstniške dece z možgančkom in sprano scenaristično bruharijo.

V njem lahko vidimo vse, kar leze in gre. Od hipijev, najstnikov, veganov, košarke, navijačic, pravega športnika, bogataša, “hunka”, jebača – z eno besedo – playerja Johna Tuckerja. Okoli njega se plete trio fantasticus (bjonda, ki se spozna na tehnologijo, črna panterka in črnolasa veganka-turned-meateater), vse tri pa povezuje napol luštna, napol brihtna brihta, ki meče ase iz rokava kot Slovenčki Strojanove iz vsake vasi.

Skratka, vse je popedenano v nulo. Scenarij je tako duhovit in briljanten, da verjamem, da se je sam scenarist sebi režal v brk in ko se je zjutraj zbudil in se pogledal v ogledalo, si je rekel: Madona, ti pa si car. Scenarij je tako naphan z veleumnimi biserji, da sem globoko počaščen, ker sem si ga lahko (delno) ogledal.

S filmom sem se mučil nekako do 38 minute, ki so se vlekle kot zarjavela britvica po suhi koži. Ne vem, zakaj se vsake toliko “naserjem” in si ogledam tak film. Verjetno zaradi tega, da je moji kolerični duši zadoščeno. No, pa da ne bom samo grajal. Približno takrat se je v filmu pojavil komad od skupine The Cure. Sicer za sekundo ali dve (očitno se je režiser zmotil), ampak dovolj, da film ni fasal ocene -6, ampak zmerno -3.

Še legendarni dialogec:

You’re like Switzerland. You’re neutered. -It’s neutral.

Trajanje: Po imdb-ju sodeč 89 minut. Zame 38 minut.

Punchline: John Tucker the Movie, please die

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark

tongue.jpg

Zadnje čase spremljam takšne in drugačne debate na jezikoslovnih forumih. Jasno, ker sem prevajalec, me taka tematika zanima in spravlja v smeh. Grobo rečeno bi lahko ljudi, ki se na takšen ali drugačen način ukvarjajo z jezikom, razvrstili v dva tabora.

Na eni strani imamo zagrizene, hard-core učenjake, ki si na vse kriplje prizadevajo ohraniti čistost jezika. Neznansko jih moti, če se neka javna oseba zmoti in prav po bogoskrunsko pozabi na rodilnik. Nadalje, možganske ošpice fašejo ob vsaki ne-dvojini, če pa ob tem še uporabijo nepravilno vikanje (“Gospa, mi boste povedala, po koliko so te bučke?“), jih malodane trofne pravi pravcati fršlok. Takšna kasta je mnenja, da je treba napake popravljati na vsakem koraku, a v isti sapi nekoliko spravljivo, pa vendar neuspešno še dodajo, da razumejo, da se jezik razvija. A vse ima svoje meje. Kajti v nasprotnem primeru lahko naše mulce kar nehamo učiti slovenščine v šolah in naj jezik pobirajo na cesti. Take ljudi je tudi grozno strah, da bi naš lepi materni jezik izginil. Pograbi jih neznanski strah, da bi to doživeli še za časa svojega življenja.

No, na drugi strani je čisto druga pesem. Ta skupina slovi po svoji “prožnosti”, svoji prilagodljivosti. Na spremembe v jeziku ne gledajo kot na božjo kazen, ampak kot na blagoslov. Kot možnost novega ustvarjanja in ne nazadnjaškega hiberniranja. Stopijo se z aktualno situacijo in to obrnejo sebi v prid. Nove besede jim pridejo prav v določenem kontekstu. Še vedno se držijo okvirjev jezikovnih pravil, a ta okvir ni prepleten s strupeno bodečo žico. Ta okvir je tudi elastičen, se ga da razširiti.

Ponavadi se ena in druga skupina grdo gledata. Se ne razumeta. Prva misli za drugo, da je preveč svobodomiselna, preveč odprta za tuje vplive. Druga misli za prvo, da je zastarela, zakrnela, enoumna. Mislim, da razlog tiči v generacijskem prepadu. Ne samo starostnem, tudi duševnem. Danes se v družbi dogajajo spremembe z bliskovito hitrostjo in nekateri jih pač ne morejo dohajati. Iz njihovih ust prihajajo besede o razumevanju živosti jezika, a teh besed ne razumejo.

Bojijo se prihodnosti, ker se bojijo sprememb. Svojega toplega in udobnega kotička nočejo zamenjati za neznane, temačne kraje. Strah jih je, kaj jih čaka v temi, bojijo se, da bo tema zasužnjila njihovo srce. Ampak saj je pri vseh stvareh tako. Gonilo napredka so vedno tisti, ki jih imajo za drugačne, ki si upajo povedati, da se ne strinjajo s črednimi mislimi. Ki se znajo odtrgati od povprečja in tvegati.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

  • Share/Bookmark