Stranger Than Fiction

Darko Modrijan je razmišljal v napol prazni kavarni. Večina miz, pokritih z modro-belimi karirastimi prti, je samevala. Za eno je sedela ženska v črnem usnjenem krilu, ki je razkrivalo prekrižane dolge noge v raztrganih mrežastih nogavicah. Njeni kostanjevi lasje so spominjali na afriško drevo, katerega krošnja obupano sili k tlom. V rokah je držala cigareto, ki se je kot zažigalna vrvica krčila med kazalcem in sredincem. Nemo je zrla v tretjo skodelico kave in verjetno podoživljala še eno enolično noč, noč izgubljenega otroštva.

V kotu desno od točilnega pulta je moški navidezno srednjih let utrujeno slonel na juke-boxu in izbiral pesem. Čeprav je imel Darko druge skrbi, pa se nikakor ni mogel spomniti, če je v vsem tem času, ki ga je preživel v teh nevzdržnih vicah, sploh slišal kakšno pesem. Ah, ja, je zavzdihnil pri sebi, danes je očitno dan odločitev za vse padle duše.

Natakar je bil zgodba zase. S krpo je neprestano brisal pult in si tiho požvižgaval. Njegove globoke sinje oči so dajale vtis širnega obzorja, ki se razprostira za vratolomnimi gorami. Ne vidi se ga, pa vendar čutiš, da je tam. Čaka, da ga odkriješ. Čeprav je že stotič ponovil isti gib, pa je oddajal jasen signal, da ve, kaj počne, pa čeprav samo on. Ni presenetljivo, da so nad ogledalom šanka pomenljivo stali trije porcelanasti modreci. Darka so spominjali na Velikonočne kipe. Ko so se njegove in Darkove oči srečale na pol poti, mu je pomežiknil. Nehal je brisati pult in pokazal na telefon, ki je sameval na levi strani pulta.

Darko je hitro pogledal stran in se pretvarjal, da ga ni videl. Ni bil še čas. Vedel je, da še ni čas. To mu je govoril želodec. Vseeno pa se bo moral kmalu odločiti. Kup cigaretnih ogorkov, ki se je grmadil v pepelniku pred njim, mu je dal vedeti, da sedi tu dlje, kot si je mislil. Siva koprena cigaretnega dima, ki se je vila proti stropu, ga je zazibala v spomine na sanje, ki jih je imel ponoči.

Hodil je po dolgem hodniku, po temnih, kamnitih tleh. Čeprav so ga po telesu zbadale srhljive iglice in se mu je dozdevalo, da zdaj hodi po kretskem labirintu, zdaj po zaprti psihiatrični bolnišnici, ki za plačilo zahteva kri, pa ga je na koncu poti pričakala medla luč, v kateri ga je čakala ona. Ona, prišlek, v kanalizaciji odkrit zaklad, ki je za spremembo dišal. Oh, kako sladek, kako mamljiv občutek! Že je planil po njej, ko je za sabo zaslišal slinast, požrešen zvok, ki se je nevarno bližal. Še preden je božanskosti ob sebi uspel panično ukazati, naj se skrije, se je zbudil iz mokrih sanj v mokro posteljo. Strup, ki je zasužnjil njegove misli, je prepojil njegovo pižamo in rjuho. Ni bil še čisto dan. Žena je ob njem mirno spala spanec blaženih. Darko se je prestrašil. Napadla ga je tesnoba. Nekaj moram ukreniti, si je rekel, tako ne gre več naprej. In tako je namesto v službi pristal v kavarni.

Modre zavese so kot odprta vrata omogočala pogleda v nek drugi svet, prepojen s sivo-vijolično svetlobo, ki se je odvijal zunaj. Beli tovornjak, ki se je ustavil pri rdeči luči, je oglaševal Abnormalne Akcije! V vetru prihajajoče nevihte, ki je razmetaval listje kot otrok lego kocke, so se poigravale srake in pri tem zadovoljno vzklikale: KrA, krA! Mimo kavarne je prikorakala gospa srednjih let in se ustavila. Nagnila se je na okno, okoli glave sklenila roke v obliki črke O, in pogledala v notranjost. Darku se je zdelo, da gleda njega. Toda ženske ni poznal. Imela je kakšnih štirideset let, oblečena ni bila nič posebnega, le sivo majico je krasila s krogom obdana vijolična črka A. Ko je ženska zagledala Darka, mu je počasi, a pomenljivo pomahala in pokazala na črko na majici. Čeprav je sama črka odražala anarhično stanje, ki je razjedalo Darkovo notranjost, pa je zanj pomenila še neko bolj grozečo resničnost. Ženska mu je še enkrat pomahala, nato pa izginila nekam levo za zaveso. Zanjo je bilo predstave konec. Darko pa se je bližal vrhuncu. Njegovo tragikomedijo sta bili prisiljeni nemo opazovati zgolj dve gledalki, toda vseeno sta si zaslužili, da odigra do konca. Če se nekaj vleče predolgo, človek izgubi nit. Kamorkoli se obrne, vidi svoj odsev. Življenje postane soba ogledal, nikjer pa zelenega znaka za zasilni izhod. Teh v času krize nikoli ni in jih tudi ne bi smelo biti.

Zunaj se je viharni poletni dan sprevrgel v sodni dan. Zdelo se je, da debele dežne kaplje, ki so zdaj jezno bobnele po tleh, hočejo sprati vijolično svinjarijo, ki se je nabirala v teh mučnih dnevih dvoličnosti. Darko je besno udaril po mizi, stisnil oči in zaškripal z zobmi, ko mu je preskočilo srce. Ženska noči v mrežastih nogavicah ga je jezno poblisnila z očmi in mu namenila aroganten nasmešek. Sporočal mu je: Dobro poznam take, ko si ti. Moški v kotu je še naprej izbiral pesem. Zanj Darko ni obstajal.

Darko je vstal. Vedel je, kaj mora storiti. Odšel je do šanka in natakarja prosil za telefon. Vtipkal je številko, ki jo je znal na pamet, in čakal. Zazvonilo je enkrat, dvakrat, trikrat… Potem se je oglasila. Rekel je: Prihajam. Na drugi strani linije se je zaslišalo olajšanje. Darko pa ni čutil nič. Počasi je odložil slušalko in se odpravil ven. Zunaj se je zlilo. Dišalo je po ohlajenem asfaltu in novem začetku. Oblaki so se raztepli na vse strani in razkrili sinje telo nebes. Darko je nekaj časa strmel v nebo, nato pa si je nadel sončna očala in se odpravil k njej. Rekel si je: Očitno je moja barva modra.

anubis, 2007

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%

Hotel DistUrbia je ležal na glavni ulici glavnega mesta Eskapville. Na videz nič posebnega, kitil se je le s tremi zvezdicami, toda nahajal se je ob najprometnejši cesti, zato so bile njegove kapacitete večinoma zasedene. Prek ceste se je razprostiral velik park, kjer so ob popoldnevih posedali meščani. V hotel so zahajali turisti, taki z nahrbtniki, kot tudi taki, ki si zaradi vseh dragih pritiklin, ki so jim visele okoli vratov, niso mogli ali hoteli privoščiti dražjih nočitev. V njem so bivali “stanovalci,” ki so za diskotno ceno dobili drugi dom. Sobe pa se je dalo najeti tudi za eno uro; tudi za pol ure, če si bil rad hiter.

^

In hiter je hotel biti tudi moški, ki je sedel na kavču sobe v petem nadstropju. Izgubil je občutek za čas, toda vedel je, da so minile vsaj tri ure, odkar je prišel v mesto. Sivo oranžen pajčolan, ki se je kot grozeči glasnik spuščal na strehe in park, je naznanjal mrak. Skozi okno sobe je lahko videl neonsko črko U hotelskega napisa, ki mu je kot veteran z vietnamskim sindromom negotovo mežikala. Čutil je, da se bo vsak hip sesul.

ˇ

Na mizi pred sabo je imel odprto neznano revijo, v kateri je prebral zanimiv članek o neki majhni državi Sloveniji. Prvič je slišal zanjo, toda vsebina ga je pritegnila. Menda je tam pravi raj. Neokrnjen svet. Rekel si je, da jo morda nekoč obišče. In spozna kakšnega od teh prijaznih ljudi, ki jih je avtor članka tako hvalil. Rad je imel ljudi.

^

Toda zdaj ni bil primeren čas za take misli. Njegova mirna fasada se je počasi, a vztrajno luščila kot barva na zapuščeni hiši, na katero ne pada nobena senca. V njem je brbotalo. Vrelo. Nekaj mu ni pustilo dihati. Vedel je, da zato, ker je že predolgo minilo. Otrok v njem je spet hotel mir. Vstal je in odšel do postelje, na kateri je ležal kovček. Odprl ga je. Ko je zagledal vsebino kovčka, je vedel, da je rešen. Ostrostrelsko puško je sestavil v nekaj hitrih korakih, nato je stopil do okna.

ˇ

Lahen vetrič, ki je od zunaj kot curek hladne vode vsake toliko smuknil pod njegovo srajco, ga je vsaj za silo ohladil. V parku pa je bilo kljub relativno pozni uri veliko ljudi. Pod ogromno vrbo je šestčlanska družina ravno pospravljala ostanke nedeljskega piknika. Na klopci pri mostičku se je mlad par poljubljal. Na sprehodu je bil tudi lokalni duhovnik, ki je verjetno pred mašo še zadnjič ponavljal večerno pridigo. Pri štantu s sladoledom je bila grbasta kača desetih ljudi. In še bi lahko našteval, ampak ni bilo časa. Preprosto moral je ukrepati. Sence so bile vse daljše, potrpljenje pa vse krajše. Še enkrat si je ponovil, da ima rad ljudi. Toda zdaj se je moral hitro odločiti, katerega bo imel najraje.

anubis, 2007

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%

Starec je sedel za mizo, na kateri je ugašala sveča. Pred seboj je imel odprt zvezek besed, ki so, delno zaradi migetajoče svetlobe zastarele svetlobe, malo pa zaradi pozne ure, v njegovih očeh hipnotično plesale. Kot oživeli okostnjaki, ki so vstali iz zemlje, da bi ga prestrašili. Vedno znova. Kot mačka, ki ti nepričakovano skoči izza vogala, potem pa spoznaš, da si mačka ti sam. Bile so njegove besede. Preslikava preteklih početij. Prerez prepametnih početij.

_ . _

Bilo je nekoč. Bil je velik. Bila je era elitnih egotripov. Bil je mlad in počutil se je imenitno. Ni se mu bilo treba zateči k numerologiji, da bi vedel, kaj pomeni biti rojen pod srečno zvezdo. Njegova pot je bila vedno ena. Trni so bili zanj nekaj, kar se najde le na vrtnicah.
_ . _

Ob sebi je imel ljudi, ki so okoli njega tvorili zid. On pa je bil zanje kot časopis, v katerem lahko prebereš samo najveličastnejše zapiske. Vedel je, da mora svetu prenesti resnico. Ko je govoril, so ga poslušali. Ko je kazal, so ga gledali. Ko je bil tiho, so ga občudovali. Vedel je, zakaj. Vedel je, kako. In predvsem je vedel, kdo.

_ . _

Starec je v zvezek napisal sledeči utrinek: Ego je kot votel porcelanast kipec na robu majave police. Pogledal je skozi okno, a zunaj je bila tema. Bil je sam. Deset let. Deset zvezkov. Ta je bil njegov zadnji. Grenko-sladki sad njegovega življenja je gnil pod težo besed, ki so odslikavale vso bleščavo in navidezno resničnost. Zdaj je vedel, da je živel v zmoti. Spoznal je, da se je kopal v lažni slavi. Toda tega ni imel več komu zaupati. Zunaj je bila tema. Sonca več ne bo videl.

_ . _

Sključeni mož je v zvezek napisal še zadnjo misel, potem pa zvezek zaprl. Ego je kot jogurt. Hitro ga pogoltneš, težko izločiš.
Zvezke je zložil na kup. Iz predala mize je vzel vžigalice in eno prižgal. Ogenj se je kot očitajoči duh razplamtel. Starčeve oči so za hip zasijale. Solza se je kot lava spustila po licu. Vžigalico je odvrgel na kup. Pomislil je: Še dobro, da je koča lesena.
Iz tega plamena feniks ne bo vstal.

Anubis, 2007

Zapis je nastal ob glasbeni spremljavi skupine Dan D.

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%

Moški je ležal v postelji. Bila je noč kot vsaka druga. Urni kazalec se je mučil z zadnjimi minutami starega dne kot starka brez zob, ki so ji na krožniku ostali še največji kosi žilavega mesa. Spanec ni in ni prišel. Saj moški tudi ni hotel, da pride.

Ob njem se je neritmično dvigovala in spuščala odeja, pod katero je spala oseba, s katero je preživel večino svojega življenja. Moški je seveda takoj pomislil na nasedlega kita, ki ob večerni zarji čaka na lepši jutri. Moški je zavzdihnil in zaprl oči. Spanca zanj še dolgo ne bo. Delovni dan je bil naporen. Vsi podatki, ki so se pridno nabirali v tistih nekaj uricah, čakajo na predelavo. So kot surovina, ki bo postala končni izdelek. Lično zavit v škatli. Moški si na hitro predstavlja globok krožnik zrnja, ki ga bo treba vsak hip vreči v mlinček. V mislih se nasmehne in je vesel, da je domišljija v najboljših letih. Nato se zresni. Veliko mora še predelati. Spanca še dolgo ne bo.
Moški pomisli na denar, ki je danes odtekel z računa. En, dva, tri. Spreleti ga srh. Ni mu všeč, če se stanje bliža nuli. Če ima veliko denarja, se počuti močnega, samozavestnega. Hitro preračuna vse prilive, ki naj bi mu tako prijetno zlili na račun v naslednjih dneh. Izračun mu ni všeč, zato v račun vzame še naslednje tedne. Že boljše. Moški se spet nasmehne in se nekajkrat obrne sem in tja. Skuša najti najudobnejši položaj, saj utopično misli, da si je spanec zdaj zaslužil. Ne.
Ni mu všeč, s kakšnim tonom mu je danes sodelavec rekel, da preveč govori. Češ, naj raje dela. Moški zabrunda, naj se raje briga zase. Skrbi ga, kaj si zdaj mislijo ostali. Vedno rad ugaja vsem. Bo jutri ocenil položaj. Ampak zdi se mu, da so na njegovi strani. Kot je tudi prav. Pička ti materna, kaj si pa misliš. Predstavlja si, da ga sodelavec napade. Fizično. Moški se brani. Z nogo ga iz obrata brcne v glavo. Sodelavec se razfuka po mizi in v strahu spizdi pred njim. Sodelavka moškega posede na najbližji stol in mu šepne v uho: Čisto prav je, da si ga. Moški se nasmehne.

Danes so v neki reviji objavili seznam najbogatejših državljanov. Pomisli, kaj bi on naredil s takim bogastvom. Predstavlja si potovanja, hiter avto, konec dela od osmih do štirih, petih, počuti se vrednega, varnega, visokega. Z vsemi vrednimi dragocenostmi bi nonšalantno stopil pred svoje bivše partnerke in jim pokazal, da je uspel. Nariše se mu nasmeh.
Moški se spet obrača. Kot riba na suhem. V glavi pa premetava koščke spomina. Iz njih bi rad naredil sliko, ki bi jo obesil na steno v delovni sobi. Spanec bo prišel, ko bo plašč njegove predstave čist, brezmadežen. Kot dojenček.
Toda ta moški, ki si je rad predstavljal, da ima vse niti v svojih rokah, je pozabil, da mu je zjutraj umrl otrok.

anubis, 2007

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%

Bil je še otrok, imel je kakšnih 11 let, a znal je uživati v preprostih stvareh. Ni si želel novega računalnika, motorji ga niso zanimali, rad je nosil stare obleke, ki se mu niso zdele tuje. Rad je imel svoj mir in pogosto se je držal zase. Velikokrat se je zalotil, da je sanjaril.

Tako kot danes. Tu, pod dišečo lipo na domačem dvorišču, skozi katero so sončni snopi žarkov prodirali in mu greli obraz. Prav tu, nedaleč stran od hiše, v katero pa ni rad hodil, saj so ga štiri stene utesnjevale, si je tako rad odvezal dušo in se nadihal čistega pomladnega popoldneva.

Prijateljev ni imel, družbo si je raje iskal pri veselih gosenicah, ki so svoje otročičke peljale na sprehod okoli drevesa, pri pticah, ki so si zavetje poiskale v bujni krošnji in so v skupinah prepevale dnevni koncert. Zaveznike je našel pri mravljah, ki so prav po vojaško natančno korakale proti vrhu drevesa, da bi si ogledale horizont prebujajočega sveta. Vse okoli njega je zelenelo, zdelo se mu je, da sliši pretegovanje matere Narave. Danes je dobil tudi nepričakovanega gosta. Na travnik pred hišo je namreč priskakljal zajček in odplesal zimzeleni ples. Kot največji mojster je poskakoval sem in tja, enkrat je v zraku celo naredil obrat. Smejal se je, tako kot se je v sebi smejal fant. Roj čebel se je odpravil na nabiralno akcijo.

Nedaleč stran za ovinkom je žuborel potok, v katerem so se igrale postrvi. Zaprl je oči in si domišljal, da je zaplaval z njimi. V svojih mislih se rad igra z ribicami, rad odpotuje v nove kraje, daleč stran, novim pustolovščinam naproti. Včasih se vidi kot vitez na konju, kako reši kraljično iz krutega objema zlobne mačehe, spet drugič se ima za mogočnega vladarja, ki ga ljubi ljudstvo sveta. Da, njegova domišljija nima meja na ta pomladni dan. Ko vse tako diši. Ko je vse tako mirno in spokojno.

Potem zasliši zvok. Zdrzne se. Srce postane kamen, ki zdrvi v črno globel. Lasje se mu postavijo pokonci, ko ga nekdo pokliče. Prihaja. Spet. V daljavi zagleda obris, temno silhueto človeka, ki ga pozna. Ve, da bo prišel ponj. Prijel ga bo za roko in ga odpeljal v hišo. Noče tja. Ne gre. Raje bi se pridružil mravljam ali ribam. A ve, da ni mogoče. Ve, da bo človek, ki ga tako dobro pozna, odpeljal med štiri stene, ki jih je tako zasovražil. Človek je sicer prijazen. A vedno z namenom. In samo takrat, ko sta sama. Ko je hiša polna, je strog, odločen in nikoli ne prosi. Ne, takrat ne. Samo ko pride popoldne domov. Takrat postane tujec s sladkarijami. Z očmi milo gleda. Vsakič isto, nikoli isto. Vsake toliko časa tudi zajoka, a samo, ko sta sama. Toda fant noče v hišo, tam ga duši, ne najde zraka, tudi zvrti se mu, a tega nikoli ne pove. Raje je zunaj, na svežem, ob prijateljih, ki jih je tako vzljubil, zelo rad je del narave, tu se počuti doma. A potem pride človek, ga prime za roko in reče: “David, pridi, prosim te…”

anubis, 2006

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>>klik<<<

0%

0%

Še sam ni vedel točno, kdaj ga je zadelo. A prišlo je nenadoma, tako silno, da je bil prisiljen poklekniti. Bobneča bolečina, ki se je kot udarni val širila od senc do želodca, se je v topih sunkih prelevila v prijeten občutek. Kot bi plaval v plitvem potoku polnem dišečih dalij. Topla in poživljajoča energija, ki je butnila skozi njegovo telo, je pospešila utrip srca, po telesu so gomazeli mravljinci. Za trenutek ga je bilo strah, toda ko je v njegovih očeh zasvetilo razsvetljenje, ga je doletel dušni mir. Vedel je, kaj je njegovo poslanstvo. Končno je njegovo življenje dobilo smisel.

Od tega magičnega trenutka sta minila že dva tedna, a radost še ni popustila. V bistvu se samo še stopnjuje. Zdi se mu, da lebdi. Zdaj, ko živi zgolj za en cilj, je luč v njegovem življenju svetla, topla, prijetno mamljiva.

Ura je sedem zjutraj, on pa stoji pred ogledalom in si veselo zavezuje črno kravato. Požvižgava. Danes ima namreč sestanek. Novo stranko. Kje točno, še ne ve, a si ne dela skrbi. Vse ob svojem času, si reče in gre z roko skozi goste, črne lase. Pomežikne svojemu odsevu v ogledalu in se odpravi iz stanovanja. Na poti ven z mize vzame še aktovko, nepogrešljivo pri njegovi misiji. Po svoje jo ima zelo rad, prirasla mu je k srcu.

Ko stopi na ulico, ga najprej popade silna žalost. Zaspane gosenice pločevine, ki se gnetejo po cestah, in sključeni delavci, ki se po razritih pločnikih odpravljajo na industrijske in veletrgovinske plantaže, mu parajo srce. Otroci, ki se v skupinah po tri, štiri odpravljajo v šolo, da jim sprogramirajo možgane, mu kot zarjavelo rezilo režejo dušo. Na drugi strani ceste ga veliki reklamni plakati obtožujoče gledajo in se mu režijo. Po licu se mu v črki s razlije solza. Še veliko dela me čaka, si reče. Nimam veliko, si še doda, a ljubezni mi nikoli ne bo zmanjkalo. Ta misel mu da potrebnega zagona, da se odpravi po ulici navzdol.

Kotlino je zajela gosta megla. Zdi se, kot da je debela siva odeja prekrila mesto in ga hotela zadušiti. Stavbe, ki mejijo na cesto, kot nemi stražarji silijo v nebo. Iščejo izhod, a ni rešitve. Danes so vsi ujeti. V neskončen ciklus človeškega enoumja. Veliko dela me še čaka, si ponovi.

Možakar hodi naprej po cesti. Čuti, da je blizu. Globoko v srcu upa, da bo današnji sestanek uspešen. Tako kot prejšnja dva. Svoji stranki je uspel prepričati, da lažni ideali, ki so tako trdno zakoreninjeni v njih, od znotraj načenjajo njihovo zdravje. Tavajo v temi, za katero mislijo, da je luč. Zato sprejemajo napačne odločitve. Zato se pustijo voditi kot lutke.

Čez kakšnih petsto metrov se ustavi. Pogleda desno v stransko ulico in si reče: Mislim, da sem prišel. S hitrimi koraki, ki so nakazovali napeto pričakovanje, se poda po ulici. Ko že misli, da je zgrešil mesto sestanka, ga končno le zagleda. Možakar z dolgimi, umazanimi lasmi je sedel na tleh in se naslanjal ob zid. Črn koder je kot črn in sluzast črv silil s čela proti ustom. Brado je imel prislonjeno k prsim, verjetno je malo zadremal. Zamujam, se okrca. Ni dobro za posel. Sploh ne.

Pristopi k možakarju in ga nežno potreplja po ramenu. Možakar se zdrzne in na hitro vstane. Verjetno je sanjal kaj grdega, si reče in ga razumevajoče pogleda.

“Dober dan,” reče.

“‘D-dan,” reče možakar.

“Prišel sem, tako kot je bilo dogovorjeno. Mislim, da vam ne bo žal. Prav ste se odločili.”

“O č-čem pa govor-r-riš?”

“O najinem sestanku. Res nekoliko nenavaden kraj za pomenek, ampak važno je, da moja beseda naleti na plodna tla, če se lahko tako izrazim.”

“Ver-r-rjetno si me s kom zam-m-menjal. Pust-t-ti me zdaj.” Možakar ga nalahno odrine in sede. Videti je, da hoče zaspati nazaj.

“Poslušajte, resnično vam ne bo žal. To, kar se dogaja zdaj, vodi v propad. Družba gnije. Jaz pa vam lahko spremenim življenje. Od tu lahko odkorakate kot nov človek. Prerojen. Odprla se vam bodo nebešk…”

“P-p-pojdi težit komu drugemu. Že t-t-tako imam dovolj sr-r-ranja!”

“Ampak če vam lahko samo za trenut…”

“A si butnjen v glavo?! Spelji se, psiho!”

Ostal je brez besed. Resnica, ki jo je hotel oblikovati z besedami, se mu je zagozdila v grlu. A vendar zdaj ni čas, da odneha. Stvar mora izpeljati do konca. Pokazati mu mora, da ima prav. Razložiti mora, da se moti možakar, in ne on. Mora sprevideti. Preprosto mora. Svet stoji na majavih temeljih in samo on je dobil vpogled v to vedenje. Zato ga mora predati naprej. Za vsako ceno. Takoj zdaj! Z roko seže v aktovko in ven potegne staro kladivo, ki je podobno križu. Dvigne ga visoko nad glavo, možakar pa ga pogleda naravnost v oči. Z vso silo zamahne s kladivom, možakarjeve oči se razširijo. Tako! Končno! Naposled razume! Ko s kladivom udriha po možakarjevi glavi, se mu na obrazu nariše nasmešek. Zadovoljen je. Ko se po zraku razširi bakren vonj po krvi, ve, da je živ. Ve, da je na pravi poti.

Ves zadihan preneha. Popravi si razrahljano kravato in se veselo odpravi proti glavni cesti. Ko jo doseže, se obrne. Z roko gre skozi goste, črne lase. Najboljša stranka je zadovoljna stranka, pomisli. Ko se odpravi domov, si v valu navdušenja reče še: Veliko dela me še čaka.

Anubis, 2006

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>>klik<<<

0%

0%

Bilo je v enem večjih mest. Z dvema prijateljema sem se sprehajal po eni prometnejših ulic. Reka živobarvnih ljudi je drla mimo nas, da smo se počutili, kot da plavamo proti toku. V bistvu sem se sam tako počutil že vse življenje. Rinil sem tja, od koder so drugi bežali. Nič novega.

Ta čas se mi je še posebej gabil. Vsako leto znova. Staro leto je umiralo, ljudje pa so prekipevali od sreče in navdušenja. Kot majhni otroci so poskakovali po okrašenih ulicah, težke vrečke, ki so jih nosili, so od praznične teže silile k tlom. Ko sem tako okoli sebe z grozo opazoval široke in nasmejane oči mimoidočih, sem se vprašal, kako, za boga, mi vedno uspe pristati v takem dreku. Kako se vedno najde nekdo, ki me potisne v to grozljivko. Tokrat sem se zaklel, da nikoli več. Pa naj me vzame hudič.

Po ulicah smo blodili šele kakšne pol ure, ko so me že začele boleti noge, grlo pa je spominjalo na presušen vodnjak. Prijateljema sem omenil, da bi bilo mogoče pametno, če bi se ustavili. Popili kozarec ali dva. Ni slaba ideja, sta odvrnila. Drug drugemu sta pomežiknila in se na ves glas zarežala. Pa ne še onadva, sem pomislil.

Z očmi sem preletel nepretrgano verigo restavracij in lokalov, ki so na koncu ulice kot požrešni pritlikavci posrkali slehernega prazničnega popotnika. Ko sem že skoraj obupal nad željo, da bi našel primeren kotiček za svojo vznemirjeno dušo, sem opazil temačno gostilnico, ki je imela zunaj postavljene tri mize. Prazne. Kot nalašč. Pokazal sem jo prijateljema, ki sta le skomignila z rameni. Nama je prav. Itak.

Komaj smo dobro sedli za mizo, že je natakar prinesel tri piva. Ko smo ga začudeno pogledali, je ta mirno odvrnil: “Samo to imamo. Če vam kaj ni prav, greste lahko drugam.”

“Ne, ne. Že v redu.” Prijatelj se je obrnil k meni in pri ušesu zakrožil s prstom. Tip ni gladek. Zasmejal sem se in na dušek spil pol kozarca. Tudi prav. Mogoče dan le ne bo tako grozen. Mogoče se bo dalo še kaj rešiti.

K mizi je prisedel bel človek. Dobesedno. Bele je imel lase, obrvi, oči. Bil je hladen kot špricer, ki ga je postavil na mizo. S prstom je šel po robu kozarca, a zvoka ni bilo. Ga tudi nisem pričakoval. Gledal me je. Samo mene. Minila je minuta, ko je končno spregovoril. “Ime mi je Albin.” Prijatelja sta prasnila v smeh. Enemu je pivo butnilo skozi nosnici. Meni se sploh ni zdelo smešno. Ne vem, zakaj.

“Bi radi imeli praznično večerjo, kot je še niste doživeli?” Nihče od nas ni spregovoril. Očitno se nam je zdelo, da je vprašanje retorično. Tudi on ni povedal nič več, samo z očmi je pokazal nekam čez naša ramena. Obrnili smo se in zagledali tri dekleta. Čeprav je bil mraz, pa so bila oblečena pomanjkljivo. Zdelo se mi je, da so sestre. Črni kodri so jim padali do bokov. Vsaka je iztegnila desno roko. V roki ni bilo nič, le nežen, nagajiv, nadnaraven namig, da se jim pridružimo. Kot v transu smo vstali in jih prijeli za roke. Začeli smo se premikati. Začeli smo se premikati skozi mravljišče ljudi. A naenkrat je bilo vse drugače. Nič več stiskanja pri srcu, nič več mrzlega potu po grebenu hrbtenice. Počutil sem se, kot bi plaval skozi oblake.

Stopili smo v stransko ulico in naenkrat smo bili sami. Po kakšnih petdesetih metrih smo zavili v napol propadajočo kamnito hišo. Toda notranjost je bila vse prej kot to. Pod lestencem, na katerem je gorelo na tisoče sveč, so bile v črki U postavljene orehove mize, ki so se šibile od takih in drugačnih dobrot. Dekleta so nas pospremila do mize in vljudno prosila, naj sedemo. Nato so zapustila hišo. Verjetno so šla iskat nove žrtve. Česa vsega so zmožni, sem pomislil. Samo da bi privabili nove goste, je bila moja naslednja misel. Prijatelja se nista pustila motiti. Norela sta od navdušenja.

“Lej to, stari, no!”

“Ma, hudo, ej.”

“Tole nas bo verjetno drago stalo.” Sem dodal. Nista me slišala. In kako prav sem imel.

V sobi nismo bili sami. Na drugi strani sta za mizo sedela moški in ženska. Mogoče sta bila mož in žena, glede na to, da se je ženska krčevito stiskala k moškemu kot klop. Zdelo se mi je, da se trese, čeprav je bilo v sobi prijetno toplo. Pogovarjala sta se v nekem tujem jeziku, morda v nemščini. Pomahal sem jima v pozdrav. Nazaj nisem dobil nič. Tudi prav.

V tistem trenutku je vstopil Albin. S svojimi belimi očmi je ošvignil sobo in zadovoljno prikimal. Zmagoslavno je dvignil roke in začel:

“Dobrodošli! V čast mi je, da vas lahko gostimo. Kot lahko vidite, imamo za vas pripravljene same najboljše jedi. Tudi žlahtne kapljice ne manjka. Zna se zgoditi, da se vam v kratkem pridruži še kdo, ampak ne ozirajte se na to. Vi kar začnite, ničesar ne bo zmanjkalo. Vedite, da ste nocoj tu z razlogom. Samo pravi izbranci smejo večerjati pri nas. Še enkrat dobrodošli!” Zavzdihnil sem in pomislil, da mogoče zganja prevelik cirkus zaradi nekaj kosov mesa in nekaj litrov rdečega. Beli mož se je odpravil iz sobe, ko se je nečesa spomnil in se obrnil na petah: “Še to. Verjetno vas skrbi, koliko vas bo vse to stalo. A skrb je odveč. Prepustite se užitkom, za plačilo bomo poskrbeli kasneje. Ko boste končali, vam bomo za sladki konec prinesli še kozarček našega najstarejšega vina. Seveda na račun hiše. Zdaj pa uživajte.” Mož je izginil iz sobe.

Prijateljema ni bilo treba dvakrat reči. Kar z rokami sta se lotila hrane, ki sta jo poplaknila z vinom. Na drugi strani sobe sta mož in žena jedla s priborom. Lepo umirjeno. Počasi. Nikamor se ne mudi. Kot da bi vedela, da ju zunaj ne čaka nič lepega. Zdelo se mi je, da ju je kamin, ki je žarel in prasketal levo od njiju, nekoliko ogrel. Žena se je nehala tresti. Tudi več sta se pogovarjala. Zdaj sem bil prepričan, da je nemščina. Le kako sta se ta dva znašla tu, mi res ni jasno, sem pomislil. Odgovora na to nisem nikoli dobil.

Požrtija je trajala kakšno uro in pol, ko so se v sobi neslišno pojavila dekleta, ki so nas pripeljala sem. Tokrat so v rokah držala pladnje, na pladnjih so kozarčki žvenketali ob steklenico. Vsakemu od nas so na mizo pred nami postavila en kozarček in vanj nalila vina. Nato so se umaknila iz sobe. Dvignili smo kozarčke in si nazdravili. Na moje začudenje sta to na drugi strani sobe storila tudi tujca. Viskozna tekočina je spolzela po mojem grlu. Vino kot vino, sem si rekel. Veliko hrupa za nič.

Potem se je zgodilo. Pogledal sem prijatelja, ki sta očitno doživljala isto. Pogledal sem proti tujcema. Na obrazu sta imela narisan zemljevid mešanih občutkov. Začudenje, strah, evforija, bolečina, vznesenost, žalost, veselje, otope… Začela sta izginjati. Migetala sta mi pred očmi. Začela sta bledeti. Pogledal sem prijatelja. Popačena slika. Kot bi bil v cirkusu in si ogledoval ogledala, ki te pomanjšajo ali odebelijo. Začel sem obračati oči, toda tokrat ne prostovoljno. Zadnja stvar, ki sem jo še videl, je bil nasmešek na obrazu belega moža, ko je vstopil v sobo. Nato tema.

* * *

Ko sem odprl oči, sem bil v neki drugi sobi. Ni bilo več toplo, saj so bila vrata v sobo odprta, vanjo pa je butal mrzel veter. Bil sem sam. Vstal sem in se odpravil proti izhodu. Šele takrat sem opazil, da zunaj, na nekakšnem kamnitem mostu, stojita prijatelja. Ko sem prišel do njiju, sta me le nemo pogledala in rekla: “Poslušaj”.

Najprej nisem slišal ničesar, potem pa se mi je zazdelo, da sem iz daljave slišal krik. Pridušeno vreščanje je rezalo gosto meglo, ki nas je ovijala kot mrtvaški prt. Zdelo se mi je tudi, da slišim besede, bil je nek tuj jezik, morda nemščina. A kdo bi vedel. Nisem vedel, koliko časa nisem bil pri zavesti, toda ko sem pogledal na uro, sem videl, da sta minili komaj dve uri. Še vedno je bil 25. december. Debele snežinke so začele padati name in se taliti na mojem še razgretem obrazu. Končno, sem pomislil. Končno sneg za božič. Izkazalo se je tudi, da je bil moj zadnji. Naslonil sem se na kamnito ograjo mostu, pogledal prijatelja in zavzdihnil.

anubis, 2006

Opomba: Besedilo je zaščiteno z licenco Creative Commons >>> klik <<<

0%

0%